Page 243 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 243
časopis in njegovi bralci ...
pomenske nivoje akterskega diskurza, zaradi katerih lahko zaznamo, da
onemogočajo boljše razumevanje tako producentskega kakor tudi konzu-
mentskega časopisnega habitusa, predvsem pa uvid v njuno vzajemno kom-
pleksno družbeno skonstruiranost, kar z vnosom številnih novih dilem in
novinarskih problematik opozori še ena zaposlena pri časopisu: »Glede na
stik z bralci, ko se pogovarjamo v uredništvu, večina ljudi misli, da so bile
Primorske novice bolj tehten, bolj verodostojen in boljši časopis, ko so izhaja-
le dvakrat na teden. Vsi rečejo: 'Tistikrat smo imeli kaj za prebrati, zdaj pa
kaj? … Kaj čem jaz brati tisto, kar sem včeraj slišal po televiziji, to mi nič ne
pomeni!' In res, mislim, da pogrešajo ene take kritične članke in refleksijo. V
bistvu se mi zdi, da več komentiranja dogodkov. Pri starem časopisu se je ta-
krat dalo delati tudi raziskovalne članke, zdaj v tem tempu in ob taki kadrov-
ski zasedbi raziskovalno novinarstvo ni mogoče … Če bi se vrnili nazaj na
staro, bi prišlo tudi do odpuščanja, ker bi nas tudi kadrovsko oklestili … V
zadnjih letih so velik del produkcije Primorskih novic nosili pogodbeni in ho-
norarni sodelavci. V enem obdobju so imeli celo višjo normo od redno zapo-
slenih, kar je absolutno neproporcionalno … če pa uredništvo okrniš kadrov-
sko, tudi težko računaš na to, da bo prišlo kar naenkrat do preboja v
kakovosti. Novinarski del bi nastradal v primeru vrnitve na staro, saj se ta že
vsa leta krni in izčrpuje, novih zaposlitev je bilo mnogo manj kot odhodov v
pokoj. Če pa želiš biti resen časopis, ne moreš prodajati le oglasov pa tudi od
bralcev ne moreš biti odmaknjen.« (INFž3). Ta izreka zgoščeno opiše prene-
katero institucionalno in družbeno prisilo časopisnega habitusa, ki je za
bralce pogosto premalo prezenten pri njihovem vrednotenju časopisa kot
končnega izdelka konsumpcije. Informatorka nas z omembo strahov in tes-
nob, ki lahko spremljajo odločitve posameznega akterja znotraj ali zunaj
konkretnega časopisnega habitusa, spomni, da je običajnemu konzument-
skemu doživljanju delovanja medijev, pozicije uredništva znotraj časopis-
nega podjetja in novinarskega početja zastrt pogled v spoznanje, da je časo-
pis za njegove ustvarjalce predvsem zaznan skozi kontinuiran proces
številnih družbenih pogajanj na delovnem mestu in zunaj njega.
Informatorka, zaposlena na oddelku za marketing, je z zanimivimi pri-
merjavami kontekstualizirala pomembnost dnevniškega formata takole:
»Po eni strani je sigurno, da ne moremo capljati za časom. Regije, primerlji-
ve z nami, Furlanija, Benečija, praktično vsaka neka regija, ima svoj dnevni
časopis, zato je kot strateška odločitev za dnevnik bila dobra. Čutimo pa še
vedno boleče posledice, ker je bil narod petdeset let navajen na dvakrat na te-
den. Držijo se tistih dni pa tudi morda nismo v kvalitativnem smislu izpolni-
243
pomenske nivoje akterskega diskurza, zaradi katerih lahko zaznamo, da
onemogočajo boljše razumevanje tako producentskega kakor tudi konzu-
mentskega časopisnega habitusa, predvsem pa uvid v njuno vzajemno kom-
pleksno družbeno skonstruiranost, kar z vnosom številnih novih dilem in
novinarskih problematik opozori še ena zaposlena pri časopisu: »Glede na
stik z bralci, ko se pogovarjamo v uredništvu, večina ljudi misli, da so bile
Primorske novice bolj tehten, bolj verodostojen in boljši časopis, ko so izhaja-
le dvakrat na teden. Vsi rečejo: 'Tistikrat smo imeli kaj za prebrati, zdaj pa
kaj? … Kaj čem jaz brati tisto, kar sem včeraj slišal po televiziji, to mi nič ne
pomeni!' In res, mislim, da pogrešajo ene take kritične članke in refleksijo. V
bistvu se mi zdi, da več komentiranja dogodkov. Pri starem časopisu se je ta-
krat dalo delati tudi raziskovalne članke, zdaj v tem tempu in ob taki kadrov-
ski zasedbi raziskovalno novinarstvo ni mogoče … Če bi se vrnili nazaj na
staro, bi prišlo tudi do odpuščanja, ker bi nas tudi kadrovsko oklestili … V
zadnjih letih so velik del produkcije Primorskih novic nosili pogodbeni in ho-
norarni sodelavci. V enem obdobju so imeli celo višjo normo od redno zapo-
slenih, kar je absolutno neproporcionalno … če pa uredništvo okrniš kadrov-
sko, tudi težko računaš na to, da bo prišlo kar naenkrat do preboja v
kakovosti. Novinarski del bi nastradal v primeru vrnitve na staro, saj se ta že
vsa leta krni in izčrpuje, novih zaposlitev je bilo mnogo manj kot odhodov v
pokoj. Če pa želiš biti resen časopis, ne moreš prodajati le oglasov pa tudi od
bralcev ne moreš biti odmaknjen.« (INFž3). Ta izreka zgoščeno opiše prene-
katero institucionalno in družbeno prisilo časopisnega habitusa, ki je za
bralce pogosto premalo prezenten pri njihovem vrednotenju časopisa kot
končnega izdelka konsumpcije. Informatorka nas z omembo strahov in tes-
nob, ki lahko spremljajo odločitve posameznega akterja znotraj ali zunaj
konkretnega časopisnega habitusa, spomni, da je običajnemu konzument-
skemu doživljanju delovanja medijev, pozicije uredništva znotraj časopis-
nega podjetja in novinarskega početja zastrt pogled v spoznanje, da je časo-
pis za njegove ustvarjalce predvsem zaznan skozi kontinuiran proces
številnih družbenih pogajanj na delovnem mestu in zunaj njega.
Informatorka, zaposlena na oddelku za marketing, je z zanimivimi pri-
merjavami kontekstualizirala pomembnost dnevniškega formata takole:
»Po eni strani je sigurno, da ne moremo capljati za časom. Regije, primerlji-
ve z nami, Furlanija, Benečija, praktično vsaka neka regija, ima svoj dnevni
časopis, zato je kot strateška odločitev za dnevnik bila dobra. Čutimo pa še
vedno boleče posledice, ker je bil narod petdeset let navajen na dvakrat na te-
den. Držijo se tistih dni pa tudi morda nismo v kvalitativnem smislu izpolni-
243
