Page 7 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 7
BESEDA UREDNIKA
Težišče dvojne številke devetega letnika revije je tokrat spet zgo-
dovinski protestantizem 16. stoletja s svojimi osebnostmi. O tem
pričajo prispevki o Petru Pavlu Vergeriju, Juriju Dalmatinu, Matiji
Vlačiću Iliriku in Kasparju Schwenckfeldu, pa spet tudi o Trubarju;
o tem govorijo prikazi simpozijev, pa obnovitev spomina na Elzeje-
vo študijo o kranjskih študentih na univerzi v Tübingenu v 16. sto-
letju ....
Revija se pri tem ni izognila tradicionalni središčni temi slovenske
protestantistike: obravnavi prispevka protestantov pri nastajanju
slovenskega knjižnega jezika in literature. Za to govori analiza Dal-
matinovega dela pri slovenski protestantski pesmarici, članek o Tru-
barjevem predgovoru k prevodu Nove zaveze in na poseben način
hommage Branku Berčiču, posebej zaslužnemu prav za bibliografsko
in bibliotekarsko obravnavo slovenskih protestantskih tiskov 16.
stoletja. Vendar pa je revija tokrat posegla predvsem – recimo temu
tako – v obrobje: k osebnostim, ki so običajno na robu zanimanja
slovenske protestantistike, saj jih obravnava le, ker so in kolikor so
vplivale na osebe in dogajanja, ki so v središču njenega zanimanja.
Vergerij in Vlačić sta že kot Istrana tudi geografsko že na meji »slo-
venskega prostora«. Obravnava teh osebnosti zgolj po meri njunega
vpliva na slovensko jezikovno in literarno dogajanje (ter podoba, ki
sta jo pri tem dobili v slovenskem kulturnem prostoru) pa je prej ko
ne neprimerna in tudi krivična. Ne le zaradi celovitosti spomina, ki
smo jim ga dolžni, ampak tudi zaradi nesporne pomembnosti njiho-
vega dela in aktualnosti marsikaterega njihovega dosežka ali izziva.
Mislim, da je zato Vlačić upravičeno deležen pozornosti v več prispev-
5
Težišče dvojne številke devetega letnika revije je tokrat spet zgo-
dovinski protestantizem 16. stoletja s svojimi osebnostmi. O tem
pričajo prispevki o Petru Pavlu Vergeriju, Juriju Dalmatinu, Matiji
Vlačiću Iliriku in Kasparju Schwenckfeldu, pa spet tudi o Trubarju;
o tem govorijo prikazi simpozijev, pa obnovitev spomina na Elzeje-
vo študijo o kranjskih študentih na univerzi v Tübingenu v 16. sto-
letju ....
Revija se pri tem ni izognila tradicionalni središčni temi slovenske
protestantistike: obravnavi prispevka protestantov pri nastajanju
slovenskega knjižnega jezika in literature. Za to govori analiza Dal-
matinovega dela pri slovenski protestantski pesmarici, članek o Tru-
barjevem predgovoru k prevodu Nove zaveze in na poseben način
hommage Branku Berčiču, posebej zaslužnemu prav za bibliografsko
in bibliotekarsko obravnavo slovenskih protestantskih tiskov 16.
stoletja. Vendar pa je revija tokrat posegla predvsem – recimo temu
tako – v obrobje: k osebnostim, ki so običajno na robu zanimanja
slovenske protestantistike, saj jih obravnava le, ker so in kolikor so
vplivale na osebe in dogajanja, ki so v središču njenega zanimanja.
Vergerij in Vlačić sta že kot Istrana tudi geografsko že na meji »slo-
venskega prostora«. Obravnava teh osebnosti zgolj po meri njunega
vpliva na slovensko jezikovno in literarno dogajanje (ter podoba, ki
sta jo pri tem dobili v slovenskem kulturnem prostoru) pa je prej ko
ne neprimerna in tudi krivična. Ne le zaradi celovitosti spomina, ki
smo jim ga dolžni, ampak tudi zaradi nesporne pomembnosti njiho-
vega dela in aktualnosti marsikaterega njihovega dosežka ali izziva.
Mislim, da je zato Vlačić upravičeno deležen pozornosti v več prispev-
5
