Page 12 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 12
RAZPRAVE, [TUDIJE
Silvano Cavazza
»NENAVADNA OSEBNOST«
PROFIL PETRA PAVLA VERGERIJA
1
Odkritosrčno mnenje o že priletnemu Petru Pavlu Vergeriju
(1498–1565) je zapustil Heinrich Bullinger, Zwinglijev naslednik na
čelu züriške cerkve, v pismu z dne 30. marec 1562: »Gre za resnično
nenavadno osebnost. Bil je škof in papeški nuncij; medtem se je spre-
obrnil k naši veroizpovedi, nato je prešel na stran luterancev, da bi
ustregel württemberškemu vojvodi. Sedaj pa bi rad nadaljeval na ta
način.«1 Sodobniki so pogosto s sarkazmom poudarjali prestope, ki
so zaznamovali Vergerijevo življenje. Johannes Fabricius, pastor v
Churu in Bullingerjev dopisovalec, ga je imenoval Vertumnus, in sicer
po rimskem božanstvu menjave letnih časov in sprememb.2
Biografski pripetljaji so namreč vplivali na Vergerijev sloves bolj
kot na druge italijanske verske izgnance. Precej manj obsežne in tudi
manj temeljite pa so bile diskusije okrog njegovih del, čeprav je za-
pustil impozanten obseg italijanskih in latinskih besedil. Najbolj
verodostojna, a gotovo nep opolna bibliografija njegovih del navaja
171 originalih naslovov, in sicer brez upoštevanja predelav, ki so vča-
sih privedle do povsem novih del, in brez ponatisov ter prevodov ne
le v nemški in francoski, temveč tudi v poljski in slovenski jezik.3 Gre
1 Heinrich Bullinger Johannesu Fabriciusu, Zürich, 30. marec 1562, v: Traugott
Schieß (ur.), Bullingers Korrespondenz mit den Graubündnern, Basel, Basler Buch und
Antiquariatshandlung, 1904–1906, 3, št. 426, str. 375: »Und was ist der für ein
sältzamer kundt? Er was bischoff und bapsts legat; er ist (alls er derglichen gethan)
unser religion, bald widerum zu eeren den fürsten lutherisch worden; jetzund
weit er gern das wyter pflantzen.«
2 Prav tam, str. 354, 358.
3 Friedrich Hubert, Vergerios publizistische Thätigkeit: nebst einer bibliograhischen Übersi-
cht, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht, 1893, str. 259–319.
10
Silvano Cavazza
»NENAVADNA OSEBNOST«
PROFIL PETRA PAVLA VERGERIJA
1
Odkritosrčno mnenje o že priletnemu Petru Pavlu Vergeriju
(1498–1565) je zapustil Heinrich Bullinger, Zwinglijev naslednik na
čelu züriške cerkve, v pismu z dne 30. marec 1562: »Gre za resnično
nenavadno osebnost. Bil je škof in papeški nuncij; medtem se je spre-
obrnil k naši veroizpovedi, nato je prešel na stran luterancev, da bi
ustregel württemberškemu vojvodi. Sedaj pa bi rad nadaljeval na ta
način.«1 Sodobniki so pogosto s sarkazmom poudarjali prestope, ki
so zaznamovali Vergerijevo življenje. Johannes Fabricius, pastor v
Churu in Bullingerjev dopisovalec, ga je imenoval Vertumnus, in sicer
po rimskem božanstvu menjave letnih časov in sprememb.2
Biografski pripetljaji so namreč vplivali na Vergerijev sloves bolj
kot na druge italijanske verske izgnance. Precej manj obsežne in tudi
manj temeljite pa so bile diskusije okrog njegovih del, čeprav je za-
pustil impozanten obseg italijanskih in latinskih besedil. Najbolj
verodostojna, a gotovo nep opolna bibliografija njegovih del navaja
171 originalih naslovov, in sicer brez upoštevanja predelav, ki so vča-
sih privedle do povsem novih del, in brez ponatisov ter prevodov ne
le v nemški in francoski, temveč tudi v poljski in slovenski jezik.3 Gre
1 Heinrich Bullinger Johannesu Fabriciusu, Zürich, 30. marec 1562, v: Traugott
Schieß (ur.), Bullingers Korrespondenz mit den Graubündnern, Basel, Basler Buch und
Antiquariatshandlung, 1904–1906, 3, št. 426, str. 375: »Und was ist der für ein
sältzamer kundt? Er was bischoff und bapsts legat; er ist (alls er derglichen gethan)
unser religion, bald widerum zu eeren den fürsten lutherisch worden; jetzund
weit er gern das wyter pflantzen.«
2 Prav tam, str. 354, 358.
3 Friedrich Hubert, Vergerios publizistische Thätigkeit: nebst einer bibliograhischen Übersi-
cht, Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht, 1893, str. 259–319.
10
