Page 229 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 229
VANJA KOČEVAR
Posledica postopnega izkoreninjanja protestantizma na Kranjskem je
bila gospodarska škoda, saj so deželo praviloma zapuščali premožnejši
ljudje, ki so si lahko privoščili odhod na tuje. K slabšanju gospodarskega
položaja so prispevale tudi vojne, ki so v Ferdinandovem času pustošile v
okolici Kranjske, ter inflacije in pomanjkanje, povezano z njimi. Vendar
je treba ob tem poudariti, da uporaba vojske kot sredstva za dosega-
nje političnih ciljev ni bila posebnost Ferdinandove vladavine, temveč
splošni evropski trend v 17. stoletju. Deželnoknežja zmaga v konfliktu
s stanovi pa se je odrazila še v zadolževanju stanov, ki so neposredno
skrbeli za Vojno krajino ter vojne in dvorne stroške.
Zgodovinopisje ponuja več razlag, zakaj se protestantski stanovi
notranjeavstrijskih dežel niso uprli protireformacijski politiki svojega
deželnega kneza Ferdinanda,205 kot so to storili njihovi češki in ogrski
kolegi, vendar se tu ne bomo ukvarjali s tem vprašanjem, ampak dodali
le, da bi bila (seveda zgolj hipotetična) možnost za upor med letoma
1598 in 1599 ter nikakor ne leta 1628.
Na koncu je treba še poudariti, da na Družbo Jezusovo v 17. stoletju
kljub njeni protireformacijski gorečnosti ne moremo gledati le kot na
neizprosno sovražnico protestantov, temveč je treba opozoriti še na njene
zasluge na področju katoliške obnove, izobraževanja – vsi pomembni
Kranjci 17. in 18. stoletja so se namreč šolali v ljubljanskem jezuitskem
kolegiju.206
205 Za pregled teorij o tem, zakaj se notranjeavstrijski stanovi niso uprli, glej: Jerše, Vera,
upanje, oblast, str. 76–100.
206 Ne nazadnje so zaslužni tudi na področju človekoljubnih dejavnosti, saj se v letopisu
večkrat pohvalijo, da so pomagali ubogim, bolnikom in kaznjencem. Tako na primer
leta 1620 zapišejo: »V septembru smo nekomu, ki so ga mučili s kolesom, izposlovali
delni spregled mučenja, tako da ga niso žgali z razbeljenimi kleščami, niti ga niso
vlekli na mesto usmrtitve čez rešetke, kot so sicer določili sodniki«. Historia annua,
str. 85.
227
Posledica postopnega izkoreninjanja protestantizma na Kranjskem je
bila gospodarska škoda, saj so deželo praviloma zapuščali premožnejši
ljudje, ki so si lahko privoščili odhod na tuje. K slabšanju gospodarskega
položaja so prispevale tudi vojne, ki so v Ferdinandovem času pustošile v
okolici Kranjske, ter inflacije in pomanjkanje, povezano z njimi. Vendar
je treba ob tem poudariti, da uporaba vojske kot sredstva za dosega-
nje političnih ciljev ni bila posebnost Ferdinandove vladavine, temveč
splošni evropski trend v 17. stoletju. Deželnoknežja zmaga v konfliktu
s stanovi pa se je odrazila še v zadolževanju stanov, ki so neposredno
skrbeli za Vojno krajino ter vojne in dvorne stroške.
Zgodovinopisje ponuja več razlag, zakaj se protestantski stanovi
notranjeavstrijskih dežel niso uprli protireformacijski politiki svojega
deželnega kneza Ferdinanda,205 kot so to storili njihovi češki in ogrski
kolegi, vendar se tu ne bomo ukvarjali s tem vprašanjem, ampak dodali
le, da bi bila (seveda zgolj hipotetična) možnost za upor med letoma
1598 in 1599 ter nikakor ne leta 1628.
Na koncu je treba še poudariti, da na Družbo Jezusovo v 17. stoletju
kljub njeni protireformacijski gorečnosti ne moremo gledati le kot na
neizprosno sovražnico protestantov, temveč je treba opozoriti še na njene
zasluge na področju katoliške obnove, izobraževanja – vsi pomembni
Kranjci 17. in 18. stoletja so se namreč šolali v ljubljanskem jezuitskem
kolegiju.206
205 Za pregled teorij o tem, zakaj se notranjeavstrijski stanovi niso uprli, glej: Jerše, Vera,
upanje, oblast, str. 76–100.
206 Ne nazadnje so zaslužni tudi na področju človekoljubnih dejavnosti, saj se v letopisu
večkrat pohvalijo, da so pomagali ubogim, bolnikom in kaznjencem. Tako na primer
leta 1620 zapišejo: »V septembru smo nekomu, ki so ga mučili s kolesom, izposlovali
delni spregled mučenja, tako da ga niso žgali z razbeljenimi kleščami, niti ga niso
vlekli na mesto usmrtitve čez rešetke, kot so sicer določili sodniki«. Historia annua,
str. 85.
227
