Page 247 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 247
ozavest in kompetentnost se večata s prakso, udeleženostjo v celotnem katja filej, igor karnjuš
procesu in sta ključni za pretvorbo potencialnega v aktualnega darovalca.
Nujno je izobraževanje zdravnikov in medicinskih sester že med osnovno
izobrazbo, kot posebno vejo učnega programa pa številni avtorji predlaga-
jo ravno učenje in vadbo komunikacijskih spretnosti v ekstremnih situacijah
z ranljivimi skupinami, predvsem s šokiranimi in žalujočimi svojci (Melo idr.,
2011; Smudla idr., 2012; Zambudio idr., 2009). Zdravniki in medicinske ses-
tre bi se po besedah raziskovalcev morali bolj zavedati, da postavljajo smer-
nice in vzore v javnosti. Vzgoja glede donorskega procesa laične populacije
se začenja že na primarni ravni in poteka skozi vsa obdobja starosti, zdrav-
ja in bolezni prebivalcev (Melo idr., 2011; Zambudio idr., 2009). Več strokovn-
jakov je predlagalo večje ozaveščanje javnosti preko medijev, učnih kampanj
in preko zdravstveno vzgojnega programa na primarni ravni. Žal je še ved-
no premalo diskusije glede psihičnih obremenitev zdravstvenih delavcev in
premalo izobraževanja za pripravljenost na tako stresne situacije. Premalo je
tudi svobode izražanja lastnega mnenja in pogledov, pa tudi premalo liter-
ature, preko katere bi si lahko zdravstveni delavci v tako ekstremnih pogojih
odgovorili na pereča vprašanja in si tako pomagali omiliti strahove in nestrin-
janja (Floden idr., 2011; Meyer idr., 2011; Kravčar, 2009; Pirnat, 2016). Tako v za-
hodnem svetu kot v naši državi je transplantacijska dejavnost dobro sprejeta
tako med laično kot med strokovno zdravstveno populacijo. Vendar pa ra-
ziskave kažejo, da dokazovanje in sprejemanje možganske smrti kot dejanske
kljub številnim znanstvenim, tehnološkim in zakonodajnim napredkom po
vsem svetu ni popolnoma uveljavljeno (Fenner idr., 2014; Joffe idr., 2012; Ko-
sieradski idr., 2014). Naravnanost do darovanja je v državah, kjer je donorst-
vo dokaj utečena praksa, sicer precej visoko, dejansko pa vsi podporniki ne bi
darovali svojih organov, še manj bi jih darovalo organe svojcev. Zdravstveni
delavci med prisotnostjo potencialnega darovalca na EIT v veliki večini čutijo
nelagodje (Rodrigues-Arias idr., 2012). Medicinske sestre imajo pri tem največ
stikov tako z možgansko mrtvim pacientom kot z njegovimi bližnjimi in so za-
torej tudi najbolj udeležene v obravnavo, pretok informacij in komunikacijo
z vsemi vpletenimi. Zaradi naštetih dejstev doživljajo največje fizične in psi-
hične obremenitve; s svojim odnosom tako do preminulega kot do svojcev in
na splošno do donorstva samega pa ključno vplivajo na potek dogodkov od
prepoznavanja potencialnega darovalca do privolitve in odvzema organov
(Floden idr., 2011; Meyer idr., 2011; Rodrigues-Arias idr., 2012; Roels idr., 2010).
Zaključek
Zdravstveni delavci načeloma poudarjajo pomanjkanje znanja iz koncepta,
diagnostike in obravnave možganske smrti, obravnave potencialnega darov-
alca, organizacije donorskega procesa. Velika večina v transplantacijsko de-
javnost udeleženih zdravstvenih delavcev znanja ni pridobila potom for-
malnega izobraževanja, temveč s prostovoljno nadgradnjo na strokovnih
seminarjih, predavanjih ter s povzemanjem izkušenj starejših sodelavcev.
Zdravstveni delavci še vedno opozarjajo na premalo znanja, izražajo željo
245
procesu in sta ključni za pretvorbo potencialnega v aktualnega darovalca.
Nujno je izobraževanje zdravnikov in medicinskih sester že med osnovno
izobrazbo, kot posebno vejo učnega programa pa številni avtorji predlaga-
jo ravno učenje in vadbo komunikacijskih spretnosti v ekstremnih situacijah
z ranljivimi skupinami, predvsem s šokiranimi in žalujočimi svojci (Melo idr.,
2011; Smudla idr., 2012; Zambudio idr., 2009). Zdravniki in medicinske ses-
tre bi se po besedah raziskovalcev morali bolj zavedati, da postavljajo smer-
nice in vzore v javnosti. Vzgoja glede donorskega procesa laične populacije
se začenja že na primarni ravni in poteka skozi vsa obdobja starosti, zdrav-
ja in bolezni prebivalcev (Melo idr., 2011; Zambudio idr., 2009). Več strokovn-
jakov je predlagalo večje ozaveščanje javnosti preko medijev, učnih kampanj
in preko zdravstveno vzgojnega programa na primarni ravni. Žal je še ved-
no premalo diskusije glede psihičnih obremenitev zdravstvenih delavcev in
premalo izobraževanja za pripravljenost na tako stresne situacije. Premalo je
tudi svobode izražanja lastnega mnenja in pogledov, pa tudi premalo liter-
ature, preko katere bi si lahko zdravstveni delavci v tako ekstremnih pogojih
odgovorili na pereča vprašanja in si tako pomagali omiliti strahove in nestrin-
janja (Floden idr., 2011; Meyer idr., 2011; Kravčar, 2009; Pirnat, 2016). Tako v za-
hodnem svetu kot v naši državi je transplantacijska dejavnost dobro sprejeta
tako med laično kot med strokovno zdravstveno populacijo. Vendar pa ra-
ziskave kažejo, da dokazovanje in sprejemanje možganske smrti kot dejanske
kljub številnim znanstvenim, tehnološkim in zakonodajnim napredkom po
vsem svetu ni popolnoma uveljavljeno (Fenner idr., 2014; Joffe idr., 2012; Ko-
sieradski idr., 2014). Naravnanost do darovanja je v državah, kjer je donorst-
vo dokaj utečena praksa, sicer precej visoko, dejansko pa vsi podporniki ne bi
darovali svojih organov, še manj bi jih darovalo organe svojcev. Zdravstveni
delavci med prisotnostjo potencialnega darovalca na EIT v veliki večini čutijo
nelagodje (Rodrigues-Arias idr., 2012). Medicinske sestre imajo pri tem največ
stikov tako z možgansko mrtvim pacientom kot z njegovimi bližnjimi in so za-
torej tudi najbolj udeležene v obravnavo, pretok informacij in komunikacijo
z vsemi vpletenimi. Zaradi naštetih dejstev doživljajo največje fizične in psi-
hične obremenitve; s svojim odnosom tako do preminulega kot do svojcev in
na splošno do donorstva samega pa ključno vplivajo na potek dogodkov od
prepoznavanja potencialnega darovalca do privolitve in odvzema organov
(Floden idr., 2011; Meyer idr., 2011; Rodrigues-Arias idr., 2012; Roels idr., 2010).
Zaključek
Zdravstveni delavci načeloma poudarjajo pomanjkanje znanja iz koncepta,
diagnostike in obravnave možganske smrti, obravnave potencialnega darov-
alca, organizacije donorskega procesa. Velika večina v transplantacijsko de-
javnost udeleženih zdravstvenih delavcev znanja ni pridobila potom for-
malnega izobraževanja, temveč s prostovoljno nadgradnjo na strokovnih
seminarjih, predavanjih ter s povzemanjem izkušenj starejših sodelavcev.
Zdravstveni delavci še vedno opozarjajo na premalo znanja, izražajo željo
245
