Page 152 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 152
izpod krivoverskega peresa
raze in razlage s parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno za-
vedal dvojnic germanizem – slovenska beseda, vendar se germanizmom
namenoma ni želel odpovedati zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne
pragmatične funkcije njegovih prevodnih besedil in dobrega razumevanja.
Monografija ugotavlja, da je Trubar uporabljal kombinacijo intra- in inter-
jezikovnega prevajanja, in to celo pri prevajanju Svetega pisma ter simbo-
ličnih knjig, kar je s stališča teološke prakse Trubarjevega časa neobičaj-
no. Svoje prevajalske pristope je pojasnjeval v predgovorih k posameznim
izdajam, najizrazitejši topogledni primer pa je po ugotovitvah monografi-
je Trubarjevo prevajanje Confessio augustana ter drugih tekstnih virov, ki
so podlaga za slovensko knjigo Articuli (1562). V njej je tako v poglavju, ki
je izvirno naslovljeno z De votis monachorum, najti obsežnejšo intra- in in-
terjezikovno prevodno transformacijo izvirnega besedilja, in sicer tekstno
strukturo, ki je razvita do stilizirane pripovedi o Antonu Puščavniku in
čevljarju. Ta pripoved določajo konciznost pripovedovanja, skop dogajal-
ni prostor brez scenskih ali ikoničnih popisov (o mestu puščavnikovega
prebivanja in o Aleksandriji bralec ne izve nič, takisto ne o čevljarjevem
domu, kjer dialog poteka), dogajanje, skrčeno pravzaprav na le en sam pri-
povedni prizor, le dve literarni osebi, struktura, v kateri si glede na inten-
zivnost začetne pripovedne teme stopnjevito sledijo ekspozicija (zasnova),
prva gradacija (zaplet), vrh, razplet in razsnova, ter dialog med literarni-
ma osebama. O omenjeni pasaži Articulov monografija prinaša pomembno
raziskovalno dopolnitev dosedanjega vedenja, saj jo glede na sedanjo polno
dostopnost vseh slovenskih besedil Primoža Trubarja šteje za prvo »nove-
lo« v slovenskem jeziku in književnosti sploh. S tem se monografija smisel-
no umešča v tok slovenske literarne zgodovine, ki je z Matjažem Kmeclom
in njegovo sintagmo »od pridige do kriminalke« prvič začela nastavke za
razvoj slovenske pripovedne proze v 19. stoletju argumentirano iskati v sta-
rejši narativni tradiciji slovenskega slovstva, in sicer od 16. stoletja naprej.
Monografija interpretira tudi razvoj žanra postile od nastanka v sre-
dnjem veku, postilo kot tekstno strukturo v reformirani cerkvi (vključ-
no s teksti češke husitske reformacije 15. stoletja), predvsem pa kulturno-
in intelektualnozgodovinske okoliščine za nastanek in zgodnjo recepcijo
Luther-Trubarjeve Hišne postile (1595) ter »izbris« Krelj-Juričičeve postile
(1567, 1578) iz javnega spomina že med slovenskimi protestanti 16. stoletja.
Ugotavlja, da kaže razloge za zavrnitev (hkrati tudi prvi znani damnatio
memoriae njihovega oz. kateregakoli avtorja/avtorjev v slovenski književ-
nosti) postilskih besedil izpod peresa Sebastijana Krelja in Jurija Juričiča
morda iskati v osebni animoznosti med Trubarjem in Kreljem, v verskih
152
raze in razlage s parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno za-
vedal dvojnic germanizem – slovenska beseda, vendar se germanizmom
namenoma ni želel odpovedati zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne
pragmatične funkcije njegovih prevodnih besedil in dobrega razumevanja.
Monografija ugotavlja, da je Trubar uporabljal kombinacijo intra- in inter-
jezikovnega prevajanja, in to celo pri prevajanju Svetega pisma ter simbo-
ličnih knjig, kar je s stališča teološke prakse Trubarjevega časa neobičaj-
no. Svoje prevajalske pristope je pojasnjeval v predgovorih k posameznim
izdajam, najizrazitejši topogledni primer pa je po ugotovitvah monografi-
je Trubarjevo prevajanje Confessio augustana ter drugih tekstnih virov, ki
so podlaga za slovensko knjigo Articuli (1562). V njej je tako v poglavju, ki
je izvirno naslovljeno z De votis monachorum, najti obsežnejšo intra- in in-
terjezikovno prevodno transformacijo izvirnega besedilja, in sicer tekstno
strukturo, ki je razvita do stilizirane pripovedi o Antonu Puščavniku in
čevljarju. Ta pripoved določajo konciznost pripovedovanja, skop dogajal-
ni prostor brez scenskih ali ikoničnih popisov (o mestu puščavnikovega
prebivanja in o Aleksandriji bralec ne izve nič, takisto ne o čevljarjevem
domu, kjer dialog poteka), dogajanje, skrčeno pravzaprav na le en sam pri-
povedni prizor, le dve literarni osebi, struktura, v kateri si glede na inten-
zivnost začetne pripovedne teme stopnjevito sledijo ekspozicija (zasnova),
prva gradacija (zaplet), vrh, razplet in razsnova, ter dialog med literarni-
ma osebama. O omenjeni pasaži Articulov monografija prinaša pomembno
raziskovalno dopolnitev dosedanjega vedenja, saj jo glede na sedanjo polno
dostopnost vseh slovenskih besedil Primoža Trubarja šteje za prvo »nove-
lo« v slovenskem jeziku in književnosti sploh. S tem se monografija smisel-
no umešča v tok slovenske literarne zgodovine, ki je z Matjažem Kmeclom
in njegovo sintagmo »od pridige do kriminalke« prvič začela nastavke za
razvoj slovenske pripovedne proze v 19. stoletju argumentirano iskati v sta-
rejši narativni tradiciji slovenskega slovstva, in sicer od 16. stoletja naprej.
Monografija interpretira tudi razvoj žanra postile od nastanka v sre-
dnjem veku, postilo kot tekstno strukturo v reformirani cerkvi (vključ-
no s teksti češke husitske reformacije 15. stoletja), predvsem pa kulturno-
in intelektualnozgodovinske okoliščine za nastanek in zgodnjo recepcijo
Luther-Trubarjeve Hišne postile (1595) ter »izbris« Krelj-Juričičeve postile
(1567, 1578) iz javnega spomina že med slovenskimi protestanti 16. stoletja.
Ugotavlja, da kaže razloge za zavrnitev (hkrati tudi prvi znani damnatio
memoriae njihovega oz. kateregakoli avtorja/avtorjev v slovenski književ-
nosti) postilskih besedil izpod peresa Sebastijana Krelja in Jurija Juričiča
morda iskati v osebni animoznosti med Trubarjem in Kreljem, v verskih
152
