Page 342 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 342
opereta med obema svetovnima vojnama
vanjem k razvoju opernega uprizarjanja v mariborski hiši, pa tudi temu, da
so bile njegove umetniške ideje skladne z videnjem takratnega upravnika
gledališča Radovana Brenčiča (1890–1976), ki je to delo prevzel leta 1922 in
ga opravljal do začetka druge svetovne vojne. Po Mitroviću so bila od sezo-
ne 1928/29 do 1940/41 celo leta brez opernih večerov ali zgolj z eno do dve-
ma predstavama.3 Čeprav je odigral pomembno vlogo in vplival na popu-
larnost opernih predstav ter dvig ravni in števila poslušalstva, se je stanje
duha v mestu obračalo v prid operete, ki so jo nekateri nasprotniki označi-
li kot atribut »polinteligentne inteligence«.4 Upravnik Brenčič, ki si je sicer
silno prizadeval za raznolikost in uglednost gledaliških predstav, se je zave-
dal, da operni ansambel zahteva precej več denarnega vložka kot operetni,
v katerem so prenekatere vloge pripadale igralcem dramskega ansambla,
pa tudi tega, da je imela opera v mariborskem okolju premalo oboževalcev
in poznavalcev. To so bili odločujoči vzroki, zakaj je opereta ostala stalni-
ca, opera pa zgolj občasni dogodek. Radoval Brenčič je v enem izmed inter-
vjujev leta 1927 poudaril:
Naše gledališče preživlja težko krizo, iz katere v sedanjem položa
ju ni videti nobenega drugega izhoda, kakor da se obdrži le drama
in morda še opereta. Operi pa bo odbilo za vedno, ako merodajni
činitelji, tako država, oblastna skupščina, kakor tudi mestna obči
na ne bodo ob dvanajsti uri priskočili na pomoč in pa ako bo ma
riborska publika z malimi izjemami še naprej samo kritizirala, ne
da bi tudi s svoje strani podprla upravo, da lahko zadosti stavlje
nim zahtevam.5
Operne predstave so postale po letu 1928 izjema, srž operetnega ža-
nra, ki mu nekateri odrekajo umetniški impulz in ne priznavajo moči pre-
sojanja družbenih tokov, pa je v mariborskem gledališču preživela. Ali je
temu botrovala zgolj splošna popularnost operetne glasbe, programska na-
ravnanost vodstva ustanove, uprizoritvena zmožnost ansambla ali kaj dru-
gega, so zanimiva vprašanja, ki zahtevajo premislek in oporo v ustreznih
virih. V nadaljevanju se osredotočamo na režijo operetnih predstav v se-
zonah od 1919/20 do 1940/41, ko je slovensko gledališče prenehalo delova-
3 Glej »Repertoar v SNG Maribor«, v Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mari
boru, ur. Vili Ravnjak (Maribor: Slovensko narodno gledališče, Umetniški kabinet
Primož Premzl, 2019), 604–9.
4 Hartman, »Leto 1921 – prelomnica v razvoju mariborskega gledališča«, 129.
5 Anon., »Jeseni ne bomo več imeli opere«, Mariborski večernik »Jutra« 8, št. 1 (2. maj
1927): 2, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VSJZQNKZ.
340
vanjem k razvoju opernega uprizarjanja v mariborski hiši, pa tudi temu, da
so bile njegove umetniške ideje skladne z videnjem takratnega upravnika
gledališča Radovana Brenčiča (1890–1976), ki je to delo prevzel leta 1922 in
ga opravljal do začetka druge svetovne vojne. Po Mitroviću so bila od sezo-
ne 1928/29 do 1940/41 celo leta brez opernih večerov ali zgolj z eno do dve-
ma predstavama.3 Čeprav je odigral pomembno vlogo in vplival na popu-
larnost opernih predstav ter dvig ravni in števila poslušalstva, se je stanje
duha v mestu obračalo v prid operete, ki so jo nekateri nasprotniki označi-
li kot atribut »polinteligentne inteligence«.4 Upravnik Brenčič, ki si je sicer
silno prizadeval za raznolikost in uglednost gledaliških predstav, se je zave-
dal, da operni ansambel zahteva precej več denarnega vložka kot operetni,
v katerem so prenekatere vloge pripadale igralcem dramskega ansambla,
pa tudi tega, da je imela opera v mariborskem okolju premalo oboževalcev
in poznavalcev. To so bili odločujoči vzroki, zakaj je opereta ostala stalni-
ca, opera pa zgolj občasni dogodek. Radoval Brenčič je v enem izmed inter-
vjujev leta 1927 poudaril:
Naše gledališče preživlja težko krizo, iz katere v sedanjem položa
ju ni videti nobenega drugega izhoda, kakor da se obdrži le drama
in morda še opereta. Operi pa bo odbilo za vedno, ako merodajni
činitelji, tako država, oblastna skupščina, kakor tudi mestna obči
na ne bodo ob dvanajsti uri priskočili na pomoč in pa ako bo ma
riborska publika z malimi izjemami še naprej samo kritizirala, ne
da bi tudi s svoje strani podprla upravo, da lahko zadosti stavlje
nim zahtevam.5
Operne predstave so postale po letu 1928 izjema, srž operetnega ža-
nra, ki mu nekateri odrekajo umetniški impulz in ne priznavajo moči pre-
sojanja družbenih tokov, pa je v mariborskem gledališču preživela. Ali je
temu botrovala zgolj splošna popularnost operetne glasbe, programska na-
ravnanost vodstva ustanove, uprizoritvena zmožnost ansambla ali kaj dru-
gega, so zanimiva vprašanja, ki zahtevajo premislek in oporo v ustreznih
virih. V nadaljevanju se osredotočamo na režijo operetnih predstav v se-
zonah od 1919/20 do 1940/41, ko je slovensko gledališče prenehalo delova-
3 Glej »Repertoar v SNG Maribor«, v Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mari
boru, ur. Vili Ravnjak (Maribor: Slovensko narodno gledališče, Umetniški kabinet
Primož Premzl, 2019), 604–9.
4 Hartman, »Leto 1921 – prelomnica v razvoju mariborskega gledališča«, 129.
5 Anon., »Jeseni ne bomo več imeli opere«, Mariborski večernik »Jutra« 8, št. 1 (2. maj
1927): 2, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VSJZQNKZ.
340
