Page 347 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 347
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...
da je »frizer, kostumer, razsvetljevalec, odrski mojster, literarni prireditelj, re
žiser in igralec …«.16 K temu je Traven dodal, da
Izvirnih zamisli ni moč najti pri naših režiserjih, ki jih ogled tujih
predstav oplaja le za prenos tujih situacijskih domislekov na naš
oder. To velja predvsem za naše operne in operetne predstave, pri
čemer dramske niso bile izvzete.17
Dejstva o strokovno skromnih režijah sicer ne kažejo na omalovaže-
vanje te stroke, temveč na zmožnosti ansambla, v katerem je bil v ospred-
ju igralski potencial, režijo pa so upravniki zaupali igralcem, ki so kazali še
druge spretnosti in znali »urejati odrski promet«, kot se je o zgodnji dobi re-
žije večkrat izrazil gledališki zgodovinar Dušan Moravec. Svojevrsten pro-
blem, ki je vplival na nedomišljenost odrskih postavitev v najširšem pome-
nu besede, je bilo tudi izjemno število premier in pomanjkanje časa, saj so
za nekatera dela, kot so burke in veseloigre, imeli na voljo le nekajdnevne
priprave. Zadnja leta pred prvo svetovno vojno je bilo v ljubljanskem gleda-
lišču tudi več kot trideset premier na sezono.18
Kot režiserja sta se v ljubljanskem Deželnem gledališču od leta 1909
uveljavljala Hinko Nučič in Josip Povhe, oba prvenstveno igralca. Nučič se
je te vloge loteval resno in poglobljeno, z realistično, deloma patetično noto,
kar je bilo v tistem času v praksi pogosto, takšne poteze pa je z odobrava-
njem opevala tudi kritika, kot je: »Hvala gre predvsem g. Nučiči, ki je novo
delo z dobrim okusom režiral in igral naslovno vlogo z močnimi umetniškimi
akcenti in z velikim psihološkim umevanjem«.19 Nekaj let kasneje, ko so se v
režijskih prijemih uveljavljale nove estetske prvine, so mu najbolj očitali ro-
mantično stilizacijo in patetično interpretacijo.20 Josip Povhe (1884–1951) se
je z režijo ukvarjal od leta 1909 in do leta 1913, ko je ljubljanska Talija zara-
di denarnih in kadrovskih težav prenehala delovati. V tem času je zrežiral
kar dvajset operetnih predstav, premierno tudi Caričini amazonke Viktor-
ja Parme.21 Povhe je bil sprva knjigoveški pomočnik in ljubiteljski igralec na
odru Rokodelskega doma, kjer so svojo gledališko pot začeli številni kasne-
16 Traven, »Problemi režiserja v zgodovini slovenskega gledališča«, v Svobodne roke:
antologija teoretske misli o slovenskem gledališču (1899–1979), 124.
17 Ibid.
18 Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser, 37.
19 Hinko Nučič je svoje delovanje opisal v treh publikacijah in v njih objavil tudi od-
lomke številnih kritik. Prim. Nučič, Igralčeva kronika II, 31.
20 Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser, 60.
21 Ibid., 71.
345
da je »frizer, kostumer, razsvetljevalec, odrski mojster, literarni prireditelj, re
žiser in igralec …«.16 K temu je Traven dodal, da
Izvirnih zamisli ni moč najti pri naših režiserjih, ki jih ogled tujih
predstav oplaja le za prenos tujih situacijskih domislekov na naš
oder. To velja predvsem za naše operne in operetne predstave, pri
čemer dramske niso bile izvzete.17
Dejstva o strokovno skromnih režijah sicer ne kažejo na omalovaže-
vanje te stroke, temveč na zmožnosti ansambla, v katerem je bil v ospred-
ju igralski potencial, režijo pa so upravniki zaupali igralcem, ki so kazali še
druge spretnosti in znali »urejati odrski promet«, kot se je o zgodnji dobi re-
žije večkrat izrazil gledališki zgodovinar Dušan Moravec. Svojevrsten pro-
blem, ki je vplival na nedomišljenost odrskih postavitev v najširšem pome-
nu besede, je bilo tudi izjemno število premier in pomanjkanje časa, saj so
za nekatera dela, kot so burke in veseloigre, imeli na voljo le nekajdnevne
priprave. Zadnja leta pred prvo svetovno vojno je bilo v ljubljanskem gleda-
lišču tudi več kot trideset premier na sezono.18
Kot režiserja sta se v ljubljanskem Deželnem gledališču od leta 1909
uveljavljala Hinko Nučič in Josip Povhe, oba prvenstveno igralca. Nučič se
je te vloge loteval resno in poglobljeno, z realistično, deloma patetično noto,
kar je bilo v tistem času v praksi pogosto, takšne poteze pa je z odobrava-
njem opevala tudi kritika, kot je: »Hvala gre predvsem g. Nučiči, ki je novo
delo z dobrim okusom režiral in igral naslovno vlogo z močnimi umetniškimi
akcenti in z velikim psihološkim umevanjem«.19 Nekaj let kasneje, ko so se v
režijskih prijemih uveljavljale nove estetske prvine, so mu najbolj očitali ro-
mantično stilizacijo in patetično interpretacijo.20 Josip Povhe (1884–1951) se
je z režijo ukvarjal od leta 1909 in do leta 1913, ko je ljubljanska Talija zara-
di denarnih in kadrovskih težav prenehala delovati. V tem času je zrežiral
kar dvajset operetnih predstav, premierno tudi Caričini amazonke Viktor-
ja Parme.21 Povhe je bil sprva knjigoveški pomočnik in ljubiteljski igralec na
odru Rokodelskega doma, kjer so svojo gledališko pot začeli številni kasne-
16 Traven, »Problemi režiserja v zgodovini slovenskega gledališča«, v Svobodne roke:
antologija teoretske misli o slovenskem gledališču (1899–1979), 124.
17 Ibid.
18 Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser, 37.
19 Hinko Nučič je svoje delovanje opisal v treh publikacijah in v njih objavil tudi od-
lomke številnih kritik. Prim. Nučič, Igralčeva kronika II, 31.
20 Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser, 60.
21 Ibid., 71.
345