Page 411 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 411
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
morda posledica dejstva, da sta bila odločilna človeka v omenjenih prime-
rih (Pavle Brzulja, Vladimir Kobler) del manj ideološko ortodoksnega refe-
renčnega sistema. Seveda se vsiljuje vprašanje, zakaj je bilo pri nas drugače
oziroma kdo bi utegnil temu botrovati.
Pogled v politično ozadje petdesetih in šestdesetih let pri nas odstre
Aleš Gabrič, ki opiše desetletje, katerega začetek in konec domala časovno
sovpadata z začetkom izvajanja operet v domu JLA in z mariborskim ope-
retnim sporom.
Desetletje morda res ni dolgo zgodovinsko obdobje, je pa lahko za
ljudi, družbo, njene ustanove burno in prelomno. Za petdesetega
leta tega stoletja velja slednje prav za slovensko kulturo in kultur
ne ustanove.
Leti 1953 in 1962 sta bila v tem pogledu vidna mejnika. Gre za čas, ko
so po VI. Kongresu Partije novembra 1952 v Zagrebu ukinili agitpropovski
aparat in januarja 1953 sprejeli ustavni zakon, ki je odseval nove poglede v
vladajoči stranki, ter njegov konec, »ki pa pravzaprav pomeni že sprejetje
osnutka ustave leta 1962, ki je bil kompromis med različnimi pogledi v jugo
slovanskem političnem vrhu«.72
Prva ideološka odjuga je nastala po ukinitvi agitpropovskega aparata
[1952] in se končala leta 1956, ko so ustanovili ideološko komisijo CK ZKS.
To je bil tudi čas izvajanja operet v domu JLA. Gabrič pojasni, da so ime-
li dotlej v oblikovanju kulturnopolitične linije prevlado ortodoksni ideolo-
gi (predvsem Boris Ziherl), ki so v enostranskih ideoloških ocenah zahte-
vali, naj umetniški in znanstveni izdelek temelji na ideologiji komunistov,
dialektičnem materializmu. Tudi ideološko drugačne smeri (eksistenciali-
zem, abstraktno slikarstvo, jazz, v znanosti pozitivizem) so imele po letu
1953 vse večjo možnost, da se pojavijo v javnosti. Uveljavljati se je začela
mlajša generacija kulturnih ustvarjalcev, ki se je zbirala okrog novih lite-
rarnih revij.73
Pričakovali bi tedaj drugačen pogled naše kulturne politike tudi na
opereto po letu 1956, vendar je očitno isti človek zaznamoval tudi čas po
koncu prve odjuge. Ko je namreč vodstvo ZKJ je po Đilasovem primeru
ocenilo, da je ideološka odjuga prehuda in da nadzor komisij SZDL in or-
ganov družbenega upravljanja ne zadošča, in ustanovilo zvezno in republi-
72 Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953–1962
(Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995), 5.
73 Ibid.
409
morda posledica dejstva, da sta bila odločilna človeka v omenjenih prime-
rih (Pavle Brzulja, Vladimir Kobler) del manj ideološko ortodoksnega refe-
renčnega sistema. Seveda se vsiljuje vprašanje, zakaj je bilo pri nas drugače
oziroma kdo bi utegnil temu botrovati.
Pogled v politično ozadje petdesetih in šestdesetih let pri nas odstre
Aleš Gabrič, ki opiše desetletje, katerega začetek in konec domala časovno
sovpadata z začetkom izvajanja operet v domu JLA in z mariborskim ope-
retnim sporom.
Desetletje morda res ni dolgo zgodovinsko obdobje, je pa lahko za
ljudi, družbo, njene ustanove burno in prelomno. Za petdesetega
leta tega stoletja velja slednje prav za slovensko kulturo in kultur
ne ustanove.
Leti 1953 in 1962 sta bila v tem pogledu vidna mejnika. Gre za čas, ko
so po VI. Kongresu Partije novembra 1952 v Zagrebu ukinili agitpropovski
aparat in januarja 1953 sprejeli ustavni zakon, ki je odseval nove poglede v
vladajoči stranki, ter njegov konec, »ki pa pravzaprav pomeni že sprejetje
osnutka ustave leta 1962, ki je bil kompromis med različnimi pogledi v jugo
slovanskem političnem vrhu«.72
Prva ideološka odjuga je nastala po ukinitvi agitpropovskega aparata
[1952] in se končala leta 1956, ko so ustanovili ideološko komisijo CK ZKS.
To je bil tudi čas izvajanja operet v domu JLA. Gabrič pojasni, da so ime-
li dotlej v oblikovanju kulturnopolitične linije prevlado ortodoksni ideolo-
gi (predvsem Boris Ziherl), ki so v enostranskih ideoloških ocenah zahte-
vali, naj umetniški in znanstveni izdelek temelji na ideologiji komunistov,
dialektičnem materializmu. Tudi ideološko drugačne smeri (eksistenciali-
zem, abstraktno slikarstvo, jazz, v znanosti pozitivizem) so imele po letu
1953 vse večjo možnost, da se pojavijo v javnosti. Uveljavljati se je začela
mlajša generacija kulturnih ustvarjalcev, ki se je zbirala okrog novih lite-
rarnih revij.73
Pričakovali bi tedaj drugačen pogled naše kulturne politike tudi na
opereto po letu 1956, vendar je očitno isti človek zaznamoval tudi čas po
koncu prve odjuge. Ko je namreč vodstvo ZKJ je po Đilasovem primeru
ocenilo, da je ideološka odjuga prehuda in da nadzor komisij SZDL in or-
ganov družbenega upravljanja ne zadošča, in ustanovilo zvezno in republi-
72 Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953–1962
(Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995), 5.
73 Ibid.
409
