Page 406 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 406
opereta med obema svetovnima vojnama
Forstnerič. Vsi trije so bili delno še na strani lokalnega okolja, delno pa na
strani uradne »kulturne politike«.
Najglasnejši nasprotnik operete med njimi je bil Rudolf,53 ki je polemi-
ko iz Večera preselil v Naše razglede. Tam (pa tudi v Sodobnosti) se je po-
leg njega in Forstneriča oglasila še ljubljanska polovica somišljenikov iz is-
tega (literarnega) kroga – Tone Pavček (novinar, pesnik, prevajalec, vodja
dramaturškega oddelka in urednik kulturno-umetniškega programa ljub
ljanske Televizije, pozneje urednik Cankarjeve založbe v Ljubljani), Dušan
Pirjevec (literarni zgodovinar, esejist in kritik, profesor na Filozofski fakul-
teti), Andrej Inkret (dramaturg, kritik in publicist) in Miloš Mikeln (član
uredniškega odbora ter publicist, kratek čas umetniški vodja gledališča v
Kranju, nato direktor Mestnega gledališča ljubljanskega).
Že pri argumentih Goloba in Dolarja v petdesetih letih je postalo evi-
dentnih nekaj komponent konflikta: rivalstvo med Dramo in Opero, od-
nos visoka – popularna umetnost, vprašanje kakovosti (estetski moment),
vprašanje sodobnosti oziroma anahronizma in ideološko-politični vidik. Z
Ljubljančani je prišlo na plano še razmerje center – provinca. Nasprotniki
operete so imeli načeloma podobna stališča, ideološko-politični vidik pa se
je pogosto skrival za drugimi argumenti, vsekakor pa je bil osrednji, iz ka-
terega so izvirali vsi ostali.
Ideološko-politični vidik
Da je socialistična doktrina zavračala nekaj, kar je postalo lahkotna zabava
buržoazije, je jasno. Da se je opereta razrasla tudi na tleh nedavnega okupa-
torja, je ideološkemu (revolucionarnemu) izhodišču pridalo še »legitimen«
protinacističen naboj. Opereta je namreč »post festum postala tipično du
najski žanr«.54 Torej je bila posredno za našo novo oblast tudi simbol naciz-
ma in »preživele« preteklosti.
53 Branko Rudolf (1904–1987), pesnik, dramatik, publicist, kasneje direktor Umetno-
stne galerije Maribor, je pogosto poročal o filozofskih, zlasti marksističnih delih,
ki so izšla v slovenščini, in se tvorno uveljavljal kot filozofski glosator v duhu zgo-
dovinskega materializma. Glosiral je vprašanja z raznih področij – vselej z name-
nom, da uveljavi marksistično stališče ali korigira razna vulgarna in psevdomarksi-
stična gledanja. Prim. Janko Liška, »Rudolf, Branko (1904–1987)«, Slovenska biografija
(Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center
SAZU, 2013), http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi524836/#slovenski-biograf-
ski-leksikon.
54 Igor Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, v: Moritz Csáky, Ideologija operete in
dunajska moderna. Kulturnozgodovinski esej o avstrijski identiteti (Ljubljana: Inšti-
tut za civilizacijo in kulturo, 2001), 261–3.
404
Forstnerič. Vsi trije so bili delno še na strani lokalnega okolja, delno pa na
strani uradne »kulturne politike«.
Najglasnejši nasprotnik operete med njimi je bil Rudolf,53 ki je polemi-
ko iz Večera preselil v Naše razglede. Tam (pa tudi v Sodobnosti) se je po-
leg njega in Forstneriča oglasila še ljubljanska polovica somišljenikov iz is-
tega (literarnega) kroga – Tone Pavček (novinar, pesnik, prevajalec, vodja
dramaturškega oddelka in urednik kulturno-umetniškega programa ljub
ljanske Televizije, pozneje urednik Cankarjeve založbe v Ljubljani), Dušan
Pirjevec (literarni zgodovinar, esejist in kritik, profesor na Filozofski fakul-
teti), Andrej Inkret (dramaturg, kritik in publicist) in Miloš Mikeln (član
uredniškega odbora ter publicist, kratek čas umetniški vodja gledališča v
Kranju, nato direktor Mestnega gledališča ljubljanskega).
Že pri argumentih Goloba in Dolarja v petdesetih letih je postalo evi-
dentnih nekaj komponent konflikta: rivalstvo med Dramo in Opero, od-
nos visoka – popularna umetnost, vprašanje kakovosti (estetski moment),
vprašanje sodobnosti oziroma anahronizma in ideološko-politični vidik. Z
Ljubljančani je prišlo na plano še razmerje center – provinca. Nasprotniki
operete so imeli načeloma podobna stališča, ideološko-politični vidik pa se
je pogosto skrival za drugimi argumenti, vsekakor pa je bil osrednji, iz ka-
terega so izvirali vsi ostali.
Ideološko-politični vidik
Da je socialistična doktrina zavračala nekaj, kar je postalo lahkotna zabava
buržoazije, je jasno. Da se je opereta razrasla tudi na tleh nedavnega okupa-
torja, je ideološkemu (revolucionarnemu) izhodišču pridalo še »legitimen«
protinacističen naboj. Opereta je namreč »post festum postala tipično du
najski žanr«.54 Torej je bila posredno za našo novo oblast tudi simbol naciz-
ma in »preživele« preteklosti.
53 Branko Rudolf (1904–1987), pesnik, dramatik, publicist, kasneje direktor Umetno-
stne galerije Maribor, je pogosto poročal o filozofskih, zlasti marksističnih delih,
ki so izšla v slovenščini, in se tvorno uveljavljal kot filozofski glosator v duhu zgo-
dovinskega materializma. Glosiral je vprašanja z raznih področij – vselej z name-
nom, da uveljavi marksistično stališče ali korigira razna vulgarna in psevdomarksi-
stična gledanja. Prim. Janko Liška, »Rudolf, Branko (1904–1987)«, Slovenska biografija
(Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center
SAZU, 2013), http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi524836/#slovenski-biograf-
ski-leksikon.
54 Igor Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, v: Moritz Csáky, Ideologija operete in
dunajska moderna. Kulturnozgodovinski esej o avstrijski identiteti (Ljubljana: Inšti-
tut za civilizacijo in kulturo, 2001), 261–3.
404
