Page 407 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 407
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
Čeprav je bila takoj po vojni prepovedana tudi drugod po Jugoslaviji,
denimo na Hrvaškem, so ji tam že pet let po osvoboditvi našli novo domo-
vanje v vzporednem gledališču.55 Pri nas je takšen poskus nastal v Domu
JLA v Mariboru že dve leti po ustanovitvi »Komedije« v Zagrebu, a za naj-
višji politični vrh v tedanji skupni državi očitno ni bil sporen. Zakaj, nam
pojasni osebni pogled dveh ključnih politikov tistega časa na opereto, Kar-
delja in Tita.
Čeprav je sicer
šef-ideolog jugoslovanske 'ljudske demokracije' Edvard Kardelj, či
gar fevd je bila povojna Slovenija, […] ljubil drugačne zvoke (pri
srcu sta mu bila predvsem titanski Beethoven in sugestivni Wagner),
je bil »s svojimi elitistično-klasičnimi ideali v jugoslovanskem politbiroju,
kjer je prevladoval socrealistični (ne)okus, dokaj osamljen«.56 Za razliko od
njega je bil maršal Tito
prijatelj vedrejših not: najbližja mu je bila 'dunajska lahka glas
ba'. Opereta na liniji Suppé-Strauss-Millöker-Fall-Lehár-Kálmán
-Stolz ga ni puščala ravnodušnega. Nikakor je ni imel za umetni
ško stranpot.57
Jugoslovanska armada je bila očitno v tem smislu »nedotakljiva«. Ven-
dar je z odhodom kapelnika Pavla Brzulje opereta utihnila tudi v Maribo-
ru. Glede na ostre odzive iz leta 1963 in njen dolgotrajen molk, ki je bil oči-
tno specifično slovenski, se je vprašati, zakaj je bil ideološki odpor do te
zvrsti pri nas tako trdovraten in tako neizprosno (o)branjen.
Ideološko-politične barve pridejo v vsej pestrosti na plano šele v Na
ših razgledih. Za izgovori o nekakovosti, anahronizmu operete, nizki kul-
55 »Po letu 1945 so bili ob uvajanju novega političnega sistema v nekdanji socialistični Ju
goslaviji v nevarnosti mnogi segmenti dotedanje meščanske kulture. V takšni atmos
feri, med letom 1947 in 1955. so v Zagrebu izvedli samo tri operete […], potem pa je
opereta, ta 'zakoreninjena navada Zagrebčanov' za dolgo izginila s sporeda Hrvaške
ga narodnega gledališča. Leta 1950. je prišlo do odločilnega preobrata: ustanovljeno
je bilo Mestno gledališče 'Komedija', ki ni rešilo le operete v Zagrebu, ampak je dese
tletja pozneje postalo dom zagrebškega muzikala.« Nada Bezić, »Vsakih sto let novo.
Začetki operete in muzikala v Zagrebu«, v Glasbeno gledališče – včeraj, danes, jut
ri. 100-letn ica rojstva skladatelja Danila Švare, ur. Primož Kuret (Ljubljana: Festival,
2003), 250.
56 Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 269–70.
57 »Veseljaškemu diktatorju je bila simpatična tudi ‚avtohtona‘ jugoslovanska operetna
tradicija, kakršno je poosebljal Ivo Tijardović z Malo Floramy in Splitskim akvare-
lom.« Ibid., 270.
405
Čeprav je bila takoj po vojni prepovedana tudi drugod po Jugoslaviji,
denimo na Hrvaškem, so ji tam že pet let po osvoboditvi našli novo domo-
vanje v vzporednem gledališču.55 Pri nas je takšen poskus nastal v Domu
JLA v Mariboru že dve leti po ustanovitvi »Komedije« v Zagrebu, a za naj-
višji politični vrh v tedanji skupni državi očitno ni bil sporen. Zakaj, nam
pojasni osebni pogled dveh ključnih politikov tistega časa na opereto, Kar-
delja in Tita.
Čeprav je sicer
šef-ideolog jugoslovanske 'ljudske demokracije' Edvard Kardelj, či
gar fevd je bila povojna Slovenija, […] ljubil drugačne zvoke (pri
srcu sta mu bila predvsem titanski Beethoven in sugestivni Wagner),
je bil »s svojimi elitistično-klasičnimi ideali v jugoslovanskem politbiroju,
kjer je prevladoval socrealistični (ne)okus, dokaj osamljen«.56 Za razliko od
njega je bil maršal Tito
prijatelj vedrejših not: najbližja mu je bila 'dunajska lahka glas
ba'. Opereta na liniji Suppé-Strauss-Millöker-Fall-Lehár-Kálmán
-Stolz ga ni puščala ravnodušnega. Nikakor je ni imel za umetni
ško stranpot.57
Jugoslovanska armada je bila očitno v tem smislu »nedotakljiva«. Ven-
dar je z odhodom kapelnika Pavla Brzulje opereta utihnila tudi v Maribo-
ru. Glede na ostre odzive iz leta 1963 in njen dolgotrajen molk, ki je bil oči-
tno specifično slovenski, se je vprašati, zakaj je bil ideološki odpor do te
zvrsti pri nas tako trdovraten in tako neizprosno (o)branjen.
Ideološko-politične barve pridejo v vsej pestrosti na plano šele v Na
ših razgledih. Za izgovori o nekakovosti, anahronizmu operete, nizki kul-
55 »Po letu 1945 so bili ob uvajanju novega političnega sistema v nekdanji socialistični Ju
goslaviji v nevarnosti mnogi segmenti dotedanje meščanske kulture. V takšni atmos
feri, med letom 1947 in 1955. so v Zagrebu izvedli samo tri operete […], potem pa je
opereta, ta 'zakoreninjena navada Zagrebčanov' za dolgo izginila s sporeda Hrvaške
ga narodnega gledališča. Leta 1950. je prišlo do odločilnega preobrata: ustanovljeno
je bilo Mestno gledališče 'Komedija', ki ni rešilo le operete v Zagrebu, ampak je dese
tletja pozneje postalo dom zagrebškega muzikala.« Nada Bezić, »Vsakih sto let novo.
Začetki operete in muzikala v Zagrebu«, v Glasbeno gledališče – včeraj, danes, jut
ri. 100-letn ica rojstva skladatelja Danila Švare, ur. Primož Kuret (Ljubljana: Festival,
2003), 250.
56 Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 269–70.
57 »Veseljaškemu diktatorju je bila simpatična tudi ‚avtohtona‘ jugoslovanska operetna
tradicija, kakršno je poosebljal Ivo Tijardović z Malo Floramy in Splitskim akvare-
lom.« Ibid., 270.
405
