Page 105 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 105
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
strpnosti, ker to, kar mi je pravil moj oče, koliko ljudi, ki jih ni poznal,
niso prihajali iz partizanskega gibanja [o belogardistih in domobran-
cih]. Je rekel: »To so nacionalisti, oni niso komunisti, so nacionalisti.«
In ta nacionalizem, seveda, je pospešil . . . Pa tudi določeni primitivi-
zem . . . Kajti je družbeno pogojeno, da je nižji razred končno prišel na
dan in je lahko . . . In niso bili vedno zelo uglajeni. Ko so prihajale te
mase iz okolice organizirano nekaj protestirat, so imeli metode, ki so
dejansko terorizirale urbano prebivalstvo. Tako da se je ta strah stop-
njeval, potem je bilo tudi nekaj takih dogodkov, ki so še bolj, dobro
tudi do kakšnega umora, kakšnega pretepa. Niso dovolili kmetom, da
bi delali . . . Za 1. maj, recimo. So jih tepli takrat. To so mi pravili tu-
di . . . Tako da, ljudje so se počutili zelo negotovo. Ne, ker bi bili fašisti
oni, ampak ker so . . . [. . .] Moj oče je bil komunist, je bil zelo hvaležen
Jugoslaviji, torej ni bil on Antijugoslovan, ampak od njega so priča-
kovali, da bo sodeloval pri čistki. Da bo hodil od naslova do naslova
svetovat Italijanom, naj odidejo. Torej, tam je Udba uporabljala Ita-
lijane, te, ki so jih držali, ki so imeli kakšne v Italiji, torej niso imeli
izhoda, večkrat so jih uporabljali zato, da so oni pritiskali, da si ne bi
umazala roke oblast, so uporabljali te Italijane za prepričevanje osta-
lih Italijanov, da je bolje da grejo. To so bile zelo take subtilne metode.
In moj oče tega ni hotel sprejet, ker je poznal, je dobil en seznam Ko-
prčanov, ki naj bi odšli. In potem je rekel: »Saj ti niso fašisti, saj jih
poznam, so navadni, pošteni ljudje.« In potem je dobil tudi on ulti-
mat 48 ur, da more zapustiti cono B – naj gre ali v Jugoslavijo ali v
Italijo, ampak da ne sme ostati več tam. To je bilo tik pred prihodom
zavezniške komisije, ki je skušala ugotoviti stanje in demografsko,
politično. Takrat je bila ena takšna močna akcija pritiska, da bi odšlo
čim več ljudi.
Manjše število »dobrih in poštenih« Italijanov, antifašistov in podporni-
kov socialističnega sistema pod okriljem politike »slovensko (slovansko)-
italijanskega bratstva« je postalo jugoslovanskim oblastem sumljivo po
aferi Informbiro leta 1948 (Pupo 2015), ko so italijanski komunisti mno-
žično nasprotovali Titovi stranki (Kacin Wohinz idr. 2001, 62). Italijani, ki
so ostali v Istri, so zato morali izkazati svojo zvestobo Jugoslaviji s sode-
lovanjem v političnem boju za priključitev Istre k Jugoslaviji, v politični
kampanji proti Italiji, ki je še vedno veljala za imperialistično in fašistično,
ter v boju proti Italijanom, ki so nasprotovali Jugoslaviji (Pupo 2015).
Nasprotujoče si informacije o pospeševanju in zadrževanju izseljevanja
103
strpnosti, ker to, kar mi je pravil moj oče, koliko ljudi, ki jih ni poznal,
niso prihajali iz partizanskega gibanja [o belogardistih in domobran-
cih]. Je rekel: »To so nacionalisti, oni niso komunisti, so nacionalisti.«
In ta nacionalizem, seveda, je pospešil . . . Pa tudi določeni primitivi-
zem . . . Kajti je družbeno pogojeno, da je nižji razred končno prišel na
dan in je lahko . . . In niso bili vedno zelo uglajeni. Ko so prihajale te
mase iz okolice organizirano nekaj protestirat, so imeli metode, ki so
dejansko terorizirale urbano prebivalstvo. Tako da se je ta strah stop-
njeval, potem je bilo tudi nekaj takih dogodkov, ki so še bolj, dobro
tudi do kakšnega umora, kakšnega pretepa. Niso dovolili kmetom, da
bi delali . . . Za 1. maj, recimo. So jih tepli takrat. To so mi pravili tu-
di . . . Tako da, ljudje so se počutili zelo negotovo. Ne, ker bi bili fašisti
oni, ampak ker so . . . [. . .] Moj oče je bil komunist, je bil zelo hvaležen
Jugoslaviji, torej ni bil on Antijugoslovan, ampak od njega so priča-
kovali, da bo sodeloval pri čistki. Da bo hodil od naslova do naslova
svetovat Italijanom, naj odidejo. Torej, tam je Udba uporabljala Ita-
lijane, te, ki so jih držali, ki so imeli kakšne v Italiji, torej niso imeli
izhoda, večkrat so jih uporabljali zato, da so oni pritiskali, da si ne bi
umazala roke oblast, so uporabljali te Italijane za prepričevanje osta-
lih Italijanov, da je bolje da grejo. To so bile zelo take subtilne metode.
In moj oče tega ni hotel sprejet, ker je poznal, je dobil en seznam Ko-
prčanov, ki naj bi odšli. In potem je rekel: »Saj ti niso fašisti, saj jih
poznam, so navadni, pošteni ljudje.« In potem je dobil tudi on ulti-
mat 48 ur, da more zapustiti cono B – naj gre ali v Jugoslavijo ali v
Italijo, ampak da ne sme ostati več tam. To je bilo tik pred prihodom
zavezniške komisije, ki je skušala ugotoviti stanje in demografsko,
politično. Takrat je bila ena takšna močna akcija pritiska, da bi odšlo
čim več ljudi.
Manjše število »dobrih in poštenih« Italijanov, antifašistov in podporni-
kov socialističnega sistema pod okriljem politike »slovensko (slovansko)-
italijanskega bratstva« je postalo jugoslovanskim oblastem sumljivo po
aferi Informbiro leta 1948 (Pupo 2015), ko so italijanski komunisti mno-
žično nasprotovali Titovi stranki (Kacin Wohinz idr. 2001, 62). Italijani, ki
so ostali v Istri, so zato morali izkazati svojo zvestobo Jugoslaviji s sode-
lovanjem v političnem boju za priključitev Istre k Jugoslaviji, v politični
kampanji proti Italiji, ki je še vedno veljala za imperialistično in fašistično,
ter v boju proti Italijanom, ki so nasprotovali Jugoslaviji (Pupo 2015).
Nasprotujoče si informacije o pospeševanju in zadrževanju izseljevanja
103
