Page 106 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 106
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
dobimo tudi iz spominov. Nasproten zgoraj navedenemu spominu o pre-
pričevanju Italijanov v odhod po ukazu jugoslovanskih oblasti je spomin
Loredane iz italijanske družine o nekom, ki je bil iz notranjosti Slovenije
poslan v Istro v času najmnožičnejših migracij,¹¹ da prepriča Italijane, naj
ostanejo v Istri.
Je rekel, da je on bil iz Ljubljane poslan v tistih letih, ne vem, al ’54,
’55, tista leta, ko so se Italijani množično izseljevali, je bil poslan na
Obalo . . . Ne vem, iz katere inštitucije pač, al državne al policijske, to
ne vem . . . V glavnem zato, da je ljudi prepričeval, da se ne izseljujejo.
V smislu, da jim je povedal, da jim tukaj ne bo nič slabega. In je rekel,
da je bil tudi pri teh mojih sorodnikih in da jim je povedal, da jim bo
dobro, da ne rabijo se izselit in tako. In se potem niso selili.
Če bi torej želeli odgovoriti na vprašanje, ali je bil nad izseljevanjem ka-
kršen koli nadzor, odgovora ni. Tako zgodovinski podatki kot ustna pri-
čevanja so si precej nasprotujoči. Ali gre za vsesplošno zmedo in različne
odnose krajevnih oblasti ali za razliko v odnosu skozi čas, ne vemo. Kot
ugotavlja Sandi Volk (2003, 42), se je ravnanje jugoslovanskih oblasti do
Italijanov skozi čas spreminjalo, vendar vprašanje še ni raziskano.
Medtem ko je bilo množično izseljevanje iz »poitalijančenih« obalnih ur-
banih središč še nekako sprejemljivo, je to manj veljalo za podeželje, ki je
veljalo za »slovansko«. Prošnje mnogih za optiranje so bile zavrnjene. Ra-
zlog je bil lahko že v slovanskem priimku, ki naj bi odražal poitalijančane
Slovane, lahko je bil v predvidenem vojaškem služenju, v udeležbi v delov-
nih brigadah za povojno obnovo itd. Zadrževanje pokesanih Italijanov tudi
po letu 1948 v duhu »slovansko-italijanskega bratstva« bi lahko blagodejno
vplivala na repozicioniranje Jugoslavije med Zahodom in komunističnem
Vzhodom in naj bi odražalo blagodejen vpliv jugoslovanskega socializma
na ljudi fašistične ali prosovjetske usmeritve (Nemec 2012b, 184–187, 192,
198). Analiza arhiva Ministrstva za zunanje zadeve iz Zagreba je, recimo,
pokazala, da je bilo 26 prošenj zavrnjenih, od 86.858 prošenj za optiranje
jih je 63.801 dobilo pozitiven odgovor (Žerjavić 1993; Nemec 2012b, 185).
Moji sogovorniki so se pogosto spominjali članov družin ali znancev, ki so
jim bile prošnje zavrnjene, zaradi česar so neuspešno poskušali pobegniti,
kot, recimo, oče Amalie.
¹¹ Kot bo pokazano v nadaljevanju, je bilo to v zadnji fazi »eksodusa« med letoma 1954 in 1957
(Kalc 2019, 151).
104
dobimo tudi iz spominov. Nasproten zgoraj navedenemu spominu o pre-
pričevanju Italijanov v odhod po ukazu jugoslovanskih oblasti je spomin
Loredane iz italijanske družine o nekom, ki je bil iz notranjosti Slovenije
poslan v Istro v času najmnožičnejših migracij,¹¹ da prepriča Italijane, naj
ostanejo v Istri.
Je rekel, da je on bil iz Ljubljane poslan v tistih letih, ne vem, al ’54,
’55, tista leta, ko so se Italijani množično izseljevali, je bil poslan na
Obalo . . . Ne vem, iz katere inštitucije pač, al državne al policijske, to
ne vem . . . V glavnem zato, da je ljudi prepričeval, da se ne izseljujejo.
V smislu, da jim je povedal, da jim tukaj ne bo nič slabega. In je rekel,
da je bil tudi pri teh mojih sorodnikih in da jim je povedal, da jim bo
dobro, da ne rabijo se izselit in tako. In se potem niso selili.
Če bi torej želeli odgovoriti na vprašanje, ali je bil nad izseljevanjem ka-
kršen koli nadzor, odgovora ni. Tako zgodovinski podatki kot ustna pri-
čevanja so si precej nasprotujoči. Ali gre za vsesplošno zmedo in različne
odnose krajevnih oblasti ali za razliko v odnosu skozi čas, ne vemo. Kot
ugotavlja Sandi Volk (2003, 42), se je ravnanje jugoslovanskih oblasti do
Italijanov skozi čas spreminjalo, vendar vprašanje še ni raziskano.
Medtem ko je bilo množično izseljevanje iz »poitalijančenih« obalnih ur-
banih središč še nekako sprejemljivo, je to manj veljalo za podeželje, ki je
veljalo za »slovansko«. Prošnje mnogih za optiranje so bile zavrnjene. Ra-
zlog je bil lahko že v slovanskem priimku, ki naj bi odražal poitalijančane
Slovane, lahko je bil v predvidenem vojaškem služenju, v udeležbi v delov-
nih brigadah za povojno obnovo itd. Zadrževanje pokesanih Italijanov tudi
po letu 1948 v duhu »slovansko-italijanskega bratstva« bi lahko blagodejno
vplivala na repozicioniranje Jugoslavije med Zahodom in komunističnem
Vzhodom in naj bi odražalo blagodejen vpliv jugoslovanskega socializma
na ljudi fašistične ali prosovjetske usmeritve (Nemec 2012b, 184–187, 192,
198). Analiza arhiva Ministrstva za zunanje zadeve iz Zagreba je, recimo,
pokazala, da je bilo 26 prošenj zavrnjenih, od 86.858 prošenj za optiranje
jih je 63.801 dobilo pozitiven odgovor (Žerjavić 1993; Nemec 2012b, 185).
Moji sogovorniki so se pogosto spominjali članov družin ali znancev, ki so
jim bile prošnje zavrnjene, zaradi česar so neuspešno poskušali pobegniti,
kot, recimo, oče Amalie.
¹¹ Kot bo pokazano v nadaljevanju, je bilo to v zadnji fazi »eksodusa« med letoma 1954 in 1957
(Kalc 2019, 151).
104
