Page 100 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 100
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
zaključili osnovno šolo, so šli delat. Torej en velik delež, gotovo 30 .
in eksodus je naredil svoj de l. . . Če pomislim, da nas je bilo v prvem
razredu v šolskem letu 54/55 43 ali 44 in . . . Izginila je več kot polovica
otrok v teku tega leta.
Zaradi neznanja jezika v novem šolskem okolju so bili ti otroci dolgoroč-
no obsojeni na neuspeh, prav tako kot slovenski otroci v italijanskih šolah
pod fašizmom. Vittoria se je spominjala tudi pogovora z gospo o tem, da sta
bili s sestro poslani vsaka v drugo šolo, ena v italijansko, druga v hrvaško.
Sestra v hrvaški šoli je trpela, saj hrvaško ni razumela niti besede.
[O sestri] Bi morala iti v prvi razred in kljub italijanskemu priimku
so jo dali v hrvaško šolo. Ali je bila to odločitev staršev, ali je bilo ob-
vezno, razumela sem kot nekaj, kar so morali narediti [. . .]. In pravi:
»Moja sestra je jokala vsak dan pred odhodom v šolo. In ko se je vr-
nila, smo vsi skupaj delali njene naloge, ampak nismo razumeli, kaj
je potrebno delati. Nismo poznali ene same besede. Prvo leto je bi-
la drama. Potem se je na naučila in je šla naprej, ni več menjala šole.
Tako sem jaz naredila italijansko, sestra pa hrvaško šolo.«
Že smo videli pričevanje o tem, da sta bila otroka iz etnično mešane dru-
žine poslana v slovensko šolo, ker so starši presodili, da bo tako bolje za
družino. Kot je povedala Ornella iz Kopra: »In ljudje, ki še živijo, lahko
povedo, če niso vpisali otrok v slovensko šolo, so lahko izgubili službo.«
Italijani so zapiranje italijanskih šol, še posebno tam, kjer je vse več prebi-
valstva odhajalo v Italijo, občutili le kot enega izmed mnogih drugih priti-
skov na svojo nacionalno identiteto. V sledečem primeru je bila Giulia kot
14-letnica poslana v hrvaško šolo z argumentom, da ni »prava« Italijanka,
kasneje pa so italijansko šolo zaprli zaradi premajhnega števila učencev.
G: Zaprli so šolo kar čez noč. Poglejte, naredili so nek seznam, bil je
dekret, z dekretom so odločili, kdo mora zapustiti šolo. In so rekli: »Ti
nisi prava Italijanka. Zapiramo šolo, ti se pa znajdi. Zate italijanska
šola ne obstaja več.«
K: Ma so šolo prav zaprli?
G: Pustili so nekaj učencev iz Labina, ki so potem vsi šli v Italijo, tako
da je šola ostala prazna. To so tudi hoteli, zato za nas Istrane itali-
janska šola ni smela več obstajati v Labinu. In še danes je zaprta – ne
obstaja italijanska šola v Labinu. Zame je to bila tragedija. Sem prišla
98
zaključili osnovno šolo, so šli delat. Torej en velik delež, gotovo 30 .
in eksodus je naredil svoj de l. . . Če pomislim, da nas je bilo v prvem
razredu v šolskem letu 54/55 43 ali 44 in . . . Izginila je več kot polovica
otrok v teku tega leta.
Zaradi neznanja jezika v novem šolskem okolju so bili ti otroci dolgoroč-
no obsojeni na neuspeh, prav tako kot slovenski otroci v italijanskih šolah
pod fašizmom. Vittoria se je spominjala tudi pogovora z gospo o tem, da sta
bili s sestro poslani vsaka v drugo šolo, ena v italijansko, druga v hrvaško.
Sestra v hrvaški šoli je trpela, saj hrvaško ni razumela niti besede.
[O sestri] Bi morala iti v prvi razred in kljub italijanskemu priimku
so jo dali v hrvaško šolo. Ali je bila to odločitev staršev, ali je bilo ob-
vezno, razumela sem kot nekaj, kar so morali narediti [. . .]. In pravi:
»Moja sestra je jokala vsak dan pred odhodom v šolo. In ko se je vr-
nila, smo vsi skupaj delali njene naloge, ampak nismo razumeli, kaj
je potrebno delati. Nismo poznali ene same besede. Prvo leto je bi-
la drama. Potem se je na naučila in je šla naprej, ni več menjala šole.
Tako sem jaz naredila italijansko, sestra pa hrvaško šolo.«
Že smo videli pričevanje o tem, da sta bila otroka iz etnično mešane dru-
žine poslana v slovensko šolo, ker so starši presodili, da bo tako bolje za
družino. Kot je povedala Ornella iz Kopra: »In ljudje, ki še živijo, lahko
povedo, če niso vpisali otrok v slovensko šolo, so lahko izgubili službo.«
Italijani so zapiranje italijanskih šol, še posebno tam, kjer je vse več prebi-
valstva odhajalo v Italijo, občutili le kot enega izmed mnogih drugih priti-
skov na svojo nacionalno identiteto. V sledečem primeru je bila Giulia kot
14-letnica poslana v hrvaško šolo z argumentom, da ni »prava« Italijanka,
kasneje pa so italijansko šolo zaprli zaradi premajhnega števila učencev.
G: Zaprli so šolo kar čez noč. Poglejte, naredili so nek seznam, bil je
dekret, z dekretom so odločili, kdo mora zapustiti šolo. In so rekli: »Ti
nisi prava Italijanka. Zapiramo šolo, ti se pa znajdi. Zate italijanska
šola ne obstaja več.«
K: Ma so šolo prav zaprli?
G: Pustili so nekaj učencev iz Labina, ki so potem vsi šli v Italijo, tako
da je šola ostala prazna. To so tudi hoteli, zato za nas Istrane itali-
janska šola ni smela več obstajati v Labinu. In še danes je zaprta – ne
obstaja italijanska šola v Labinu. Zame je to bila tragedija. Sem prišla
98
