Page 108 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 108
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
okrajnih in mestnih, od nezmožnosti izvrševanja ukazov, njihovega različ-
nega tolmačenja, pomanjkanja izkušenega in discipliniranega kadra, zbiro-
kratiziranega državnega aparata vse do osebnega maščevanja in prevrata
pozicije moči med do tedaj »vodilno« (romansko/italijansko) in »podreje-
no« (slovansko/slovensko, hrvaško) etnično skupnostjo. Tako so do leta
1948 jugoslovanske oblasti opozarjale na spoštovanje pravic Italijanov do
lastnega šolstva in kulture. Prisoten je bil strah, da bi se z nepravilnim od-
nosom do Italijanov lahko ogrozilo obstoj celotne Istre, zavedajoč se, da
je ukrepe (in napake) lokalnih oblasti, katerih namen naj bi bil izključno
socialna in družbena preobrazba, italijansko prebivalstvo doživljalo pred-
vsem skozi prizmo svoje narodnosti. Jugoslovanske oblasti so do leta 1948
skušale zadrževati odhajanja italijanskega prebivalstva s protipropagando,
s povečanjem kontrole prepustnic in z zavlačevanjem odobritev prošenj za
preselitev (Kosmač 2015, 116–117; 2017, 106–107; 137). Proti koncu leta 1947
so se začele pojavljati tudi prošnje za vrnitev optantov, predvsem iz Pulja,
kjer so bile migracije zaradi strahu in panike najmnožičnejše. Te pa so z
izjemo redkih primerov tistih, izučenih za poklice, ki naj bi se jih preučilo
posebej, vrhovne oblasti zavrnile (Kosmač 2017, 189–90).
Vsi zgodovinarji so si enotni v tem, da je imel pri izseljevanju veliko vlo-
go informbirojevski spor leta 1948, ko so italijanski komunisti iz cone B
Svobodnega tržaškega ozemlja množično optirali proti Titovi partiji (Ka-
cin Wohinz idr. 2001, 62). Po sporu je celo manjša skupina t. i. »dobrih in
poštenih Italijanov«, antifašistov in podpornikov socialističnega sistema
pod politiko »italijansko-slovanskega bratstva in enotnosti« postala še su-
mljivejša kot pred tem (Pupo 2015; Kosmač 2015). Medtem ko so jugoslo-
vanske oblasti sprva še skušale zadrževati italijansko prebivalstvo, sta se
po letu 1948 vladi na obeh straneh meje trudili krepiti izseljevanje. Na ju-
goslovanski strani so se odpovedali politiki »slovansko-italijanskega brat-
stva« in z naklonjenostjo spremljali izseljevanje Italijanov. Prišlo je tudi do
vnovičnega nasilja ob volitvah leta 1950 in tržaški krizi leta 1953, do od-
stranjevanj neželenih oseb in zapiranj meje med conama. Jugoslovanske
oblasti so ovirale prehode ljudi v cono A, kar je bila težava za tiste, ki so
hodili delat v Trst, oteževali so menjavo denarja, iz stanovanj izseljevali
družine, katerih člani so bili zaposleni v coni A, itd. V istem času so italijan-
ske oblasti sprožile veliko propagandno akcijo za izseljevanje prebivalstva,
svarile pred nasiljem totalitarnega režima sosednje države, v Italiji oblju-
bljale službe in stanovanja (Troha 1997, 58–59; Kacin Wohinz idr. 2001). Z
Videmskim sporazumom o maloobmejnem prometu med Italijo in Jugo-
slavijo z dne 23. maja 1955 so jugoslovanske oblasti dokončno vrgle puško
106
okrajnih in mestnih, od nezmožnosti izvrševanja ukazov, njihovega različ-
nega tolmačenja, pomanjkanja izkušenega in discipliniranega kadra, zbiro-
kratiziranega državnega aparata vse do osebnega maščevanja in prevrata
pozicije moči med do tedaj »vodilno« (romansko/italijansko) in »podreje-
no« (slovansko/slovensko, hrvaško) etnično skupnostjo. Tako so do leta
1948 jugoslovanske oblasti opozarjale na spoštovanje pravic Italijanov do
lastnega šolstva in kulture. Prisoten je bil strah, da bi se z nepravilnim od-
nosom do Italijanov lahko ogrozilo obstoj celotne Istre, zavedajoč se, da
je ukrepe (in napake) lokalnih oblasti, katerih namen naj bi bil izključno
socialna in družbena preobrazba, italijansko prebivalstvo doživljalo pred-
vsem skozi prizmo svoje narodnosti. Jugoslovanske oblasti so do leta 1948
skušale zadrževati odhajanja italijanskega prebivalstva s protipropagando,
s povečanjem kontrole prepustnic in z zavlačevanjem odobritev prošenj za
preselitev (Kosmač 2015, 116–117; 2017, 106–107; 137). Proti koncu leta 1947
so se začele pojavljati tudi prošnje za vrnitev optantov, predvsem iz Pulja,
kjer so bile migracije zaradi strahu in panike najmnožičnejše. Te pa so z
izjemo redkih primerov tistih, izučenih za poklice, ki naj bi se jih preučilo
posebej, vrhovne oblasti zavrnile (Kosmač 2017, 189–90).
Vsi zgodovinarji so si enotni v tem, da je imel pri izseljevanju veliko vlo-
go informbirojevski spor leta 1948, ko so italijanski komunisti iz cone B
Svobodnega tržaškega ozemlja množično optirali proti Titovi partiji (Ka-
cin Wohinz idr. 2001, 62). Po sporu je celo manjša skupina t. i. »dobrih in
poštenih Italijanov«, antifašistov in podpornikov socialističnega sistema
pod politiko »italijansko-slovanskega bratstva in enotnosti« postala še su-
mljivejša kot pred tem (Pupo 2015; Kosmač 2015). Medtem ko so jugoslo-
vanske oblasti sprva še skušale zadrževati italijansko prebivalstvo, sta se
po letu 1948 vladi na obeh straneh meje trudili krepiti izseljevanje. Na ju-
goslovanski strani so se odpovedali politiki »slovansko-italijanskega brat-
stva« in z naklonjenostjo spremljali izseljevanje Italijanov. Prišlo je tudi do
vnovičnega nasilja ob volitvah leta 1950 in tržaški krizi leta 1953, do od-
stranjevanj neželenih oseb in zapiranj meje med conama. Jugoslovanske
oblasti so ovirale prehode ljudi v cono A, kar je bila težava za tiste, ki so
hodili delat v Trst, oteževali so menjavo denarja, iz stanovanj izseljevali
družine, katerih člani so bili zaposleni v coni A, itd. V istem času so italijan-
ske oblasti sprožile veliko propagandno akcijo za izseljevanje prebivalstva,
svarile pred nasiljem totalitarnega režima sosednje države, v Italiji oblju-
bljale službe in stanovanja (Troha 1997, 58–59; Kacin Wohinz idr. 2001). Z
Videmskim sporazumom o maloobmejnem prometu med Italijo in Jugo-
slavijo z dne 23. maja 1955 so jugoslovanske oblasti dokončno vrgle puško
106
