Page 127 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 127
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
li ezuli. V tistem času še nismo šli na barko [organizirane ladje za v
Italijo], ker so nam zaprli trgovino, nisi smel imeti dejavnosti.
Podobno pove Giuseppe, z zaprtjem meje je bilo skoraj nemogoče priti
do življenjskih dobrin:
Je blo slabo, veste, kaj je blo slabo, slabo je blo to, ker v trgovini nismo
imeli malo nič. In smo hodili v Trst iskati robo, a ko so zaprli bloke,
smo bli tudi mi . . .
V Istri je vse do leta 1952 veljala racionirana preskrba (Gombač 2005, 85).
Tako kot drugod je bil v povojnih letih problem lakote in preskrbe že kro-
ničen. Vendar so imeli Istrani za razliko od drugod možnost optiranja za
boljše življenje. Poleg že omenjenih socialističnih ukrepov proti bogatejše-
mu delu prebivalstva, po večini Italijanom, so socialistične reforme (agrar-
na reforma, ustanovitev kmetijskih zadrug, presežek agrarnih pridelkov,
ki so ga morali prodati po dogovorjenih cenah, novi davki na proizvodnjo)
odvračale tudi ruralno prebivalstvo, tako italijansko kot hrvaško (in slo-
vensko), pri čemer je negativno vlogo igrala prekinitev odnosov s Trstom,
kjer so kmetje običajno prodajali svoje izdelke. Za območje Buj, od koder
se je izselilo približno polovica prebivalstva, tako Hrvatov kot Italijanov,
so tisti, ki so ostali, kot razlog navedli kaotično politiko v odnosu do po-
deželja (Orlić 2019, 580–581). Naj tu omenim posmehljiv odnos, ki sem ga
večkrat zabeležila pri istrskih kmetih v odnosu do priseljencev in agrarnih
reform, neprimernih za kmečko delo, kot pove Giovanni in mnogi drugi
(glej v nadaljevanju pri simbolnih mejah):
Je prišel dol eden z dvema konjema in vozom in to vse zadruga in
oni so imeli. Ta voz in te dva konja. In so šli zjutraj ob 8-ih delat na
zemljo, ob 16-ih so šli domov. Ma so šli z zastavo, s harmoniko in ti
naši kmeti niso hoteli it tako. So rekli: »To ne more držat.« Uni pa vsi
zadovoljni . . . To je šlo naprej enih par let, ma ne dosti let, so brž vidli,
da ne gre.
Težave prebivastva so začele naraščati z uvedbo meja. Zaradi meje med
conama so bile otežene najpreprostejše vsakdanje dejavnosti, kot npr. od-
hajanje v službo v cono A, prodaja poljskih pridelkov in morskih sadežev
na tržnici v Trstu.¹⁸ Poleg tega je Zavezniška vojaška uprava občasno pre-
¹⁸ Glej tudi poglavje o tem, kdo je odhajal.
125
li ezuli. V tistem času še nismo šli na barko [organizirane ladje za v
Italijo], ker so nam zaprli trgovino, nisi smel imeti dejavnosti.
Podobno pove Giuseppe, z zaprtjem meje je bilo skoraj nemogoče priti
do življenjskih dobrin:
Je blo slabo, veste, kaj je blo slabo, slabo je blo to, ker v trgovini nismo
imeli malo nič. In smo hodili v Trst iskati robo, a ko so zaprli bloke,
smo bli tudi mi . . .
V Istri je vse do leta 1952 veljala racionirana preskrba (Gombač 2005, 85).
Tako kot drugod je bil v povojnih letih problem lakote in preskrbe že kro-
ničen. Vendar so imeli Istrani za razliko od drugod možnost optiranja za
boljše življenje. Poleg že omenjenih socialističnih ukrepov proti bogatejše-
mu delu prebivalstva, po večini Italijanom, so socialistične reforme (agrar-
na reforma, ustanovitev kmetijskih zadrug, presežek agrarnih pridelkov,
ki so ga morali prodati po dogovorjenih cenah, novi davki na proizvodnjo)
odvračale tudi ruralno prebivalstvo, tako italijansko kot hrvaško (in slo-
vensko), pri čemer je negativno vlogo igrala prekinitev odnosov s Trstom,
kjer so kmetje običajno prodajali svoje izdelke. Za območje Buj, od koder
se je izselilo približno polovica prebivalstva, tako Hrvatov kot Italijanov,
so tisti, ki so ostali, kot razlog navedli kaotično politiko v odnosu do po-
deželja (Orlić 2019, 580–581). Naj tu omenim posmehljiv odnos, ki sem ga
večkrat zabeležila pri istrskih kmetih v odnosu do priseljencev in agrarnih
reform, neprimernih za kmečko delo, kot pove Giovanni in mnogi drugi
(glej v nadaljevanju pri simbolnih mejah):
Je prišel dol eden z dvema konjema in vozom in to vse zadruga in
oni so imeli. Ta voz in te dva konja. In so šli zjutraj ob 8-ih delat na
zemljo, ob 16-ih so šli domov. Ma so šli z zastavo, s harmoniko in ti
naši kmeti niso hoteli it tako. So rekli: »To ne more držat.« Uni pa vsi
zadovoljni . . . To je šlo naprej enih par let, ma ne dosti let, so brž vidli,
da ne gre.
Težave prebivastva so začele naraščati z uvedbo meja. Zaradi meje med
conama so bile otežene najpreprostejše vsakdanje dejavnosti, kot npr. od-
hajanje v službo v cono A, prodaja poljskih pridelkov in morskih sadežev
na tržnici v Trstu.¹⁸ Poleg tega je Zavezniška vojaška uprava občasno pre-
¹⁸ Glej tudi poglavje o tem, kdo je odhajal.
125
