Page 128 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 128
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
povedala prehajanje meje. Do oktobra 1953, dokler je cono A še upravljala
Zavezniška vojaška uprava in je bila usoda cone B še odprta, razmejitev še
ni pretirano omejevala dnevnih migracij. Najodločilnejše za izseljevanje pa
je bilo zaprtje meje med conama A in B med oktobrom leta 1953 in avgu-
stom leta 1955, saj so bili stiki med koprskim okrajem in Trstom prekinjeni
skoraj dve leti. Na strah in negotovost je vplivala tudi zaostritev odnosov
med Jugoslavijo in Italijo oktobra 1953, v času ostrih diplomatskih odnosov
in nevarnosti spopada. Vse to je pri ljudeh zbujalo strah za lastno socialno
varnost, saj so se bali izgube pokojnin, delovne dobe, zaposlitev itd. Go-
spodarstvo v coni B v 50. letih ni bilo tako razvito, da bi lahko zaposlilo
vso delovno silo, ki je bila dotlej vezana na Trst. Normalizacijo razmer v
Slovenskem primorju je prinesel šele Videmski sporazum, ki sta ga Italija
in Jugoslavija podpisali 20. avgusta 1955 (Kostov 2005, 73; Argenti Tremul
2016). Kot pravi Michela iz Hrvatinov, vsi, z delom njene družine vred, so
odšli zaradi zaposlitve v Trstu:
Tu, v tej vasi so ostali, smo ostali mi – 1, 2, 3, in 4, 5 družin. Ostali so
vsi odšli, saj so imeli delo v Trstu. Naši ljudje niso odšli zaradi politike,
saj če ne, bi ostali tu. Naši ljudje so šli za delom. Ker na primer, ti, ki
so ostali, jaz sem ostala z mojo mamo in očetom, imela sem 10 let.
Moja sestra in brat sta imela delo v Trstu in kam sta odšla . . . ? Za
delom, niso šli zaradi politke. Saj te vasi so antifašistične.
Vsi sogovorniki so v zvezi s Piranom poudarjali njegovo skoraj popol-
no izpraznitev in kot pravi Guido: »Ker so bili mornarji, večina jih je bila
mornarjev in so šli zaradi služb tam . . .« V Trstu je bilo namreč središče
čezmorskih oceanskih plovb. Claudio iz zavedne slovenske družine iz oko-
lice Pirana podobno izpostavlja množičen odhod mornarjev iz Pirana zara-
di zaposlitve v Trstu in močnega občutka tujstva v novem jugoslovanskem
svetu.
C: Ja. V Piranu malo več. Piran se je imel več, tudi po vojni, tej drugi
svetovni vojni, je bilo veliko razlike . . . Med Piranom in Izolo. Ker
tukaj [op. v Piranu] so se čutili . . . oni odveč! Prej smo bili mi odveč,
pa naenkrat so postali oni odveč, torej občutek so imeli tak in zato jih
je šlo 90 proč! Ker niso videli prihodnosti tukaj. Nekaj jih je ostalo,
ampak v glavnem so šli. V Izoli jih je šlo manj. [. . .]
K: Ma zakaj mislite, da jih je v Izoli šlo manj in v Piranu več?
C: Ker so bili bolj navezani na te kraje . . . Se niso čutili pač odveč. [. . .]
126
povedala prehajanje meje. Do oktobra 1953, dokler je cono A še upravljala
Zavezniška vojaška uprava in je bila usoda cone B še odprta, razmejitev še
ni pretirano omejevala dnevnih migracij. Najodločilnejše za izseljevanje pa
je bilo zaprtje meje med conama A in B med oktobrom leta 1953 in avgu-
stom leta 1955, saj so bili stiki med koprskim okrajem in Trstom prekinjeni
skoraj dve leti. Na strah in negotovost je vplivala tudi zaostritev odnosov
med Jugoslavijo in Italijo oktobra 1953, v času ostrih diplomatskih odnosov
in nevarnosti spopada. Vse to je pri ljudeh zbujalo strah za lastno socialno
varnost, saj so se bali izgube pokojnin, delovne dobe, zaposlitev itd. Go-
spodarstvo v coni B v 50. letih ni bilo tako razvito, da bi lahko zaposlilo
vso delovno silo, ki je bila dotlej vezana na Trst. Normalizacijo razmer v
Slovenskem primorju je prinesel šele Videmski sporazum, ki sta ga Italija
in Jugoslavija podpisali 20. avgusta 1955 (Kostov 2005, 73; Argenti Tremul
2016). Kot pravi Michela iz Hrvatinov, vsi, z delom njene družine vred, so
odšli zaradi zaposlitve v Trstu:
Tu, v tej vasi so ostali, smo ostali mi – 1, 2, 3, in 4, 5 družin. Ostali so
vsi odšli, saj so imeli delo v Trstu. Naši ljudje niso odšli zaradi politike,
saj če ne, bi ostali tu. Naši ljudje so šli za delom. Ker na primer, ti, ki
so ostali, jaz sem ostala z mojo mamo in očetom, imela sem 10 let.
Moja sestra in brat sta imela delo v Trstu in kam sta odšla . . . ? Za
delom, niso šli zaradi politke. Saj te vasi so antifašistične.
Vsi sogovorniki so v zvezi s Piranom poudarjali njegovo skoraj popol-
no izpraznitev in kot pravi Guido: »Ker so bili mornarji, večina jih je bila
mornarjev in so šli zaradi služb tam . . .« V Trstu je bilo namreč središče
čezmorskih oceanskih plovb. Claudio iz zavedne slovenske družine iz oko-
lice Pirana podobno izpostavlja množičen odhod mornarjev iz Pirana zara-
di zaposlitve v Trstu in močnega občutka tujstva v novem jugoslovanskem
svetu.
C: Ja. V Piranu malo več. Piran se je imel več, tudi po vojni, tej drugi
svetovni vojni, je bilo veliko razlike . . . Med Piranom in Izolo. Ker
tukaj [op. v Piranu] so se čutili . . . oni odveč! Prej smo bili mi odveč,
pa naenkrat so postali oni odveč, torej občutek so imeli tak in zato jih
je šlo 90 proč! Ker niso videli prihodnosti tukaj. Nekaj jih je ostalo,
ampak v glavnem so šli. V Izoli jih je šlo manj. [. . .]
K: Ma zakaj mislite, da jih je v Izoli šlo manj in v Piranu več?
C: Ker so bili bolj navezani na te kraje . . . Se niso čutili pač odveč. [. . .]
126
