Page 145 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 145
Med dilemo oditi ali ostati
randuma. Radio je poskušal vplivati na italijansko prebivalstvo obeh regij
s svojim nasprotovanjem in kritiko jugoslovanskih oblasti. Med conama A
in B je tako ves čas potekal boj za nadzor ali vsaj medsebojno oviranje, v kar
se je vključil tudi Radio Trst, ki je kasneje postal Radio Koper pod nadzo-
rom jugoslovanskih oblasti. Celo Tito je pri tujih diplomatih dokazoval, da
Radio Venezia-Giulia jasno izraža ozemeljske težnje ne le po coni B, temveč
tudi po ostanku Istre in Dalmacije (Spazzali 2013).
Kakorkoli, verižni učinek je bil sprožen. Iz najrazličnejših motivov (poli-
tičnih, ekonomskih, psiholoških) je Istro zapuščalo na tisoče ljudi (Purini
2010, 248–294), o čemer bo tekla beseda v nadaljevanju.
Med dilemo oditi ali ostati
O množičnem izseljevanju kot posledici verižne reakcije, ki so se ji le redki
zoperstavili, pričajo mnogi sogovorniki. Takšna je izkušnja Luise, ki se je
leta 1932 priselila iz Trsta v okolico Izole, starši pa so bili iz Istre in s tržaške-
ga Krasa. Tudi ona je eden izmed primerov hibridnih obmejnih identitet;
medtem ko so v Trstu doma govorili oba jezika, slovensko in italijansko, je
v času bivanja v Istri njihov občevalni jezik postala italijanščina:
So se bali, da bo to ali ono. Pa so pustili in šli proč. Jaz sem tudi re-
kla moji mami, ko smo ostale same. »Mama,« sem rekla, »homo, od
kamor ste pršli.« Ma da ona ne gre [v begunske centre, da raje umre
doma]. Jaz, kaj sem naredila? Kaj bom naredila? Ne vem. Pustit jo sa-
mo? Je bila stara že. Se poročit me ni bilo volja. Pustit samo mamo,
hmmm . . . So bili bloki, ki so se zapirali. Se ni moglo prit dol potem.
Kako potem? Mama lahko umre! Se ne ve, kaj lahko pride. In sem
ostala tukaj z mamo. Evolo.
Prevladujoč slovenski diskurz množičnost »eksodusa« dejansko pripisu-
je brezglavemu sledenju množic. Pogled na izseljevanje kot na množično
sledenje množici je precej prisoten med tistimi, ki so ostali in ki v ezulih
prepoznavajo šibkost, oportuniste, ki jih privlačila obljuba boljšega stan-
darda življenja v Italiji (Nemec 2012b, 203). Skorajda vsi moji sogovorniki
italijanskih korenin so bili tik pred tem, da optirajo, vendar je tik pred zdaj-
ci pretehtala odločitev, da so ostali. Taka je zgodba družine Valerie, kjer je
prošnjo za optiranje zavrnila babica zaradi strahu pred begunskim življe-
njem:
[Z že izseljeno družino v Trstu so bili dogovorjeni, da vzamejo k sebi
babico, oni pa gredo v begunske centre.] Se spomnim, bil je 5. januar
143
randuma. Radio je poskušal vplivati na italijansko prebivalstvo obeh regij
s svojim nasprotovanjem in kritiko jugoslovanskih oblasti. Med conama A
in B je tako ves čas potekal boj za nadzor ali vsaj medsebojno oviranje, v kar
se je vključil tudi Radio Trst, ki je kasneje postal Radio Koper pod nadzo-
rom jugoslovanskih oblasti. Celo Tito je pri tujih diplomatih dokazoval, da
Radio Venezia-Giulia jasno izraža ozemeljske težnje ne le po coni B, temveč
tudi po ostanku Istre in Dalmacije (Spazzali 2013).
Kakorkoli, verižni učinek je bil sprožen. Iz najrazličnejših motivov (poli-
tičnih, ekonomskih, psiholoških) je Istro zapuščalo na tisoče ljudi (Purini
2010, 248–294), o čemer bo tekla beseda v nadaljevanju.
Med dilemo oditi ali ostati
O množičnem izseljevanju kot posledici verižne reakcije, ki so se ji le redki
zoperstavili, pričajo mnogi sogovorniki. Takšna je izkušnja Luise, ki se je
leta 1932 priselila iz Trsta v okolico Izole, starši pa so bili iz Istre in s tržaške-
ga Krasa. Tudi ona je eden izmed primerov hibridnih obmejnih identitet;
medtem ko so v Trstu doma govorili oba jezika, slovensko in italijansko, je
v času bivanja v Istri njihov občevalni jezik postala italijanščina:
So se bali, da bo to ali ono. Pa so pustili in šli proč. Jaz sem tudi re-
kla moji mami, ko smo ostale same. »Mama,« sem rekla, »homo, od
kamor ste pršli.« Ma da ona ne gre [v begunske centre, da raje umre
doma]. Jaz, kaj sem naredila? Kaj bom naredila? Ne vem. Pustit jo sa-
mo? Je bila stara že. Se poročit me ni bilo volja. Pustit samo mamo,
hmmm . . . So bili bloki, ki so se zapirali. Se ni moglo prit dol potem.
Kako potem? Mama lahko umre! Se ne ve, kaj lahko pride. In sem
ostala tukaj z mamo. Evolo.
Prevladujoč slovenski diskurz množičnost »eksodusa« dejansko pripisu-
je brezglavemu sledenju množic. Pogled na izseljevanje kot na množično
sledenje množici je precej prisoten med tistimi, ki so ostali in ki v ezulih
prepoznavajo šibkost, oportuniste, ki jih privlačila obljuba boljšega stan-
darda življenja v Italiji (Nemec 2012b, 203). Skorajda vsi moji sogovorniki
italijanskih korenin so bili tik pred tem, da optirajo, vendar je tik pred zdaj-
ci pretehtala odločitev, da so ostali. Taka je zgodba družine Valerie, kjer je
prošnjo za optiranje zavrnila babica zaradi strahu pred begunskim življe-
njem:
[Z že izseljeno družino v Trstu so bili dogovorjeni, da vzamejo k sebi
babico, oni pa gredo v begunske centre.] Se spomnim, bil je 5. januar
143
