Page 148 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 148
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
je razvidno, da je bila odločitev za ostati skoraj težja kot za odhod, saj je ve-
čina mojih sogovornikov ostala brez svojih družinskih vezi, tako ožjih kot
širših. Kot pove Marijin mož, je njegov oče ostal zaradi strehe nad glavo, le
premožnejši so odhajali:
[Oče:] »Da bi mene dali tam gor v kakšno vas in da tam dali tisto hi-
šo . . . Jaz imam tle mojo hišo, imam mojo zemljo, kam bom šu jest
proč. Jest ne grem.« [. . .] In nismo šli, noben. Samo ena družina je šla
gor [. . .], tisti je šel stran. Je bil bolj močen kmet.
O bogatejših kmetih, ki so zapustili vse ali pa so bili razlaščeni, je bilo
slišati od mnogih sogovornikov. Presunljiva je zgodba predsednika društva
ezulov v Parizu, ki ni edinstvena. Alberto je iz Istre odšel kot mlad in edini
iz družine zaradi boljšega življenja, zaradi študija v Trstu. V solzah je po-
vedal tragično zgodbo o svojem skrbniku, bogatem kmetu, o breizhodnem
razočaranju, ko je po »eksodusu« po svojem bogatem svetu v Istri postal
»nič« v »obljubljeni« deželi, marginaliziran, na robu družbe kot revež, tu-
jec in nezaželjen ezul, zaradi česar je storil samomor:
Takrat sem bil vesel . . . Saj sem šel študirat . . . [. . .] Zdaj, ko pomislim,
vidim obraze vseh teh ljudi, ki so se vrnili v Brtoniglo/Vertenglio . . .
Ja, ker tukaj . . . Moj skrbnik je po enem letu storil samomor . . . Ker
je prešel iz svojega sveta v svet, kjer ni bilo več nič od njega, ni bil več
nič . . . Imel je trgovino. [. . .] Ni bilo več trgovanja, trgovine . . . Tako
je prešel iz življenja, kjer je imel polja, zemljo . . . Prideloval je vino,
olje . . . Priti v Trst . . . Kjer ni bil nič. Njegov star prijatelj ga je vzel
za delat . . . [. . .] Malo je trajalo, potem je storil samomor . . . Priti v
nič . . . Nič ni našel . . . Od tistega, kar je sanjal . . . Upal je . . .
Ezuli so bili med lokalnim prebivalstvom v Italiji povsod označeni za fa-
šiste, sprejeti z odporom, s sovraštvom, tudi »getoizirani« ter izolirani, še
potem, ko so se izselili iz begunskih centrov (Orlić 2015, 479–480; Fakin in
Jerman 2004; Castelli 2018, 42–43). Tako jim je bila pripisana nehvaležna
vloga fašista na jugoslovanski strani in komunista ali fašista na italijanski,
kot pripomni Štelio, Istran slovenskih korenin. »Najhujše, kaj so doživljali
ti ezuli, ki jaz jih poznam precej . . . Da tukaj so jih meli za fašista . . . Gor
za komuniste . . . Ne belo ne črno . . .« Ali kot je pripomnil eden izmed njih,
ki ni nikoli pripadal fašizmu, »bili smo fašisti tu in fašisti tam!« (Nemec
2012b, 194). Enako pripomni Vittoria: »Tudi oni fašisti. In niso bili. In tudi
mi fašisti. Rojeni potem v Jugoslaviji . . . In vedno fašisti.«
146
je razvidno, da je bila odločitev za ostati skoraj težja kot za odhod, saj je ve-
čina mojih sogovornikov ostala brez svojih družinskih vezi, tako ožjih kot
širših. Kot pove Marijin mož, je njegov oče ostal zaradi strehe nad glavo, le
premožnejši so odhajali:
[Oče:] »Da bi mene dali tam gor v kakšno vas in da tam dali tisto hi-
šo . . . Jaz imam tle mojo hišo, imam mojo zemljo, kam bom šu jest
proč. Jest ne grem.« [. . .] In nismo šli, noben. Samo ena družina je šla
gor [. . .], tisti je šel stran. Je bil bolj močen kmet.
O bogatejših kmetih, ki so zapustili vse ali pa so bili razlaščeni, je bilo
slišati od mnogih sogovornikov. Presunljiva je zgodba predsednika društva
ezulov v Parizu, ki ni edinstvena. Alberto je iz Istre odšel kot mlad in edini
iz družine zaradi boljšega življenja, zaradi študija v Trstu. V solzah je po-
vedal tragično zgodbo o svojem skrbniku, bogatem kmetu, o breizhodnem
razočaranju, ko je po »eksodusu« po svojem bogatem svetu v Istri postal
»nič« v »obljubljeni« deželi, marginaliziran, na robu družbe kot revež, tu-
jec in nezaželjen ezul, zaradi česar je storil samomor:
Takrat sem bil vesel . . . Saj sem šel študirat . . . [. . .] Zdaj, ko pomislim,
vidim obraze vseh teh ljudi, ki so se vrnili v Brtoniglo/Vertenglio . . .
Ja, ker tukaj . . . Moj skrbnik je po enem letu storil samomor . . . Ker
je prešel iz svojega sveta v svet, kjer ni bilo več nič od njega, ni bil več
nič . . . Imel je trgovino. [. . .] Ni bilo več trgovanja, trgovine . . . Tako
je prešel iz življenja, kjer je imel polja, zemljo . . . Prideloval je vino,
olje . . . Priti v Trst . . . Kjer ni bil nič. Njegov star prijatelj ga je vzel
za delat . . . [. . .] Malo je trajalo, potem je storil samomor . . . Priti v
nič . . . Nič ni našel . . . Od tistega, kar je sanjal . . . Upal je . . .
Ezuli so bili med lokalnim prebivalstvom v Italiji povsod označeni za fa-
šiste, sprejeti z odporom, s sovraštvom, tudi »getoizirani« ter izolirani, še
potem, ko so se izselili iz begunskih centrov (Orlić 2015, 479–480; Fakin in
Jerman 2004; Castelli 2018, 42–43). Tako jim je bila pripisana nehvaležna
vloga fašista na jugoslovanski strani in komunista ali fašista na italijanski,
kot pripomni Štelio, Istran slovenskih korenin. »Najhujše, kaj so doživljali
ti ezuli, ki jaz jih poznam precej . . . Da tukaj so jih meli za fašista . . . Gor
za komuniste . . . Ne belo ne črno . . .« Ali kot je pripomnil eden izmed njih,
ki ni nikoli pripadal fašizmu, »bili smo fašisti tu in fašisti tam!« (Nemec
2012b, 194). Enako pripomni Vittoria: »Tudi oni fašisti. In niso bili. In tudi
mi fašisti. Rojeni potem v Jugoslaviji . . . In vedno fašisti.«
146
