Page 158 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 158
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
s stoli, mizami, omaro v notranjosti, srce se mi je trgalo. Tako slabo
sem se počutila, da moji otroci niso hoteli govoriti italijansko.
O tem strahu ezulov pred vrnitvijo zaradi doživetega nasilja je mogo-
če brati spomine v knjigi Pamele Ballinger (2003). Pretresljiva je, recimo,
zgodba o tem, kako je ezul, nekdanji kmet, z daljnogledom vsak dan iz Trsta
opazoval svoj zapuščeni dom (str. 168–206). Tega obupa, predvsem kmetov
na poti v Italijo, se spominja Tonin iz Škofij:
Na Škofijah, Pr oreha je bila ena gostilna. Ubogi ljudje so stali tam
in so stali! Ubogi kmetje!!! Navajeni delat!!! Po štiri skupaj so bili in
si podpirali glave! Nikoli prej niso bili v gostilni in tam so čakali . . .
[Zapis iz terenskega dnevnika.]
V primerjavi kolektivnih spominov skupnosti ezulov in tistih, ki so osta-
li, Pamela Ballinger opaža, da »ne govorijo« istega jezika. V očeh ezulov
naj tisti, ki so ostali, ne bi bili »pravi« Italijani, zato jih ignorirajo, le sebe
vidijo kot prave avtohtone in avtentične Istrane. O sebi konstruirajo dis-
kurz kot o edinih žrtvah fojb. Svojo »čistost« vidijo v dveh pomenih, kot
nedolžne žrtve in kot avtentični Italijani, preganjani od Jugoslovanov, ki
so izvajali etnično čiščenje. Medtem pa se ti, ki so ostali, sklicujejo na je-
zik avtentične hibridnosti, sklicujoč se na regionalno istrsko identiteto in
ne na nacionalnost. Medtem ko se ezuli v zahtevah po vrnitvi Istre iden-
tificirajo kot mučeniki, se imajo tisti, ki so ostali, s svojim antifašističnim
bojem in z razočaranjem nad jugoslovanskim nacionalizmom za mučenike
za pravično istrsko družbo (Ballinger 2003, 168–244). Moje raziskave sicer
pritrjujejo temu, da se Istrani sklicujejo na istrsko hibridnost, pa vendar
se v nasprotju z dominantnim italijanskim pogledom hkrati sklicujejo tudi
na svojo italijanskost, predvsem tisti, ki niso iz etnično mešanih družin. V
poglavju o spominih je bilo pokazano, da je ezulski diskurz, kjer se zgodo-
vina začne leta 1943 z začetkom »eksodusa« in konča z njegovim koncem
ter kjer je povsem izpuščeno obdobje dvajsetletnega nasilnega fašizma in
italijanskih vojnih zločinov, od 90. let naprej sprejet na nacionalni ravni
kot italijanski kolektivni spomin, ki se vsako leto odraža v komemoracijah
ob »dnevu spomina«. V tem spominu se Italija predstavlja kot žrtev in po-
zablja na predhodno vlogo krvnika v času fašizma in okupacije med drugo
svetovno vojno. V poglavju o pomirjujočih spominih smo že videli, da se
tisti, ki so ostali, počutijo pozabljene s strani matične države, saj so se prav
ob gledališki predstavi Cristicchija prvič počutili slišane. Ne le, da so ti,
156
s stoli, mizami, omaro v notranjosti, srce se mi je trgalo. Tako slabo
sem se počutila, da moji otroci niso hoteli govoriti italijansko.
O tem strahu ezulov pred vrnitvijo zaradi doživetega nasilja je mogo-
če brati spomine v knjigi Pamele Ballinger (2003). Pretresljiva je, recimo,
zgodba o tem, kako je ezul, nekdanji kmet, z daljnogledom vsak dan iz Trsta
opazoval svoj zapuščeni dom (str. 168–206). Tega obupa, predvsem kmetov
na poti v Italijo, se spominja Tonin iz Škofij:
Na Škofijah, Pr oreha je bila ena gostilna. Ubogi ljudje so stali tam
in so stali! Ubogi kmetje!!! Navajeni delat!!! Po štiri skupaj so bili in
si podpirali glave! Nikoli prej niso bili v gostilni in tam so čakali . . .
[Zapis iz terenskega dnevnika.]
V primerjavi kolektivnih spominov skupnosti ezulov in tistih, ki so osta-
li, Pamela Ballinger opaža, da »ne govorijo« istega jezika. V očeh ezulov
naj tisti, ki so ostali, ne bi bili »pravi« Italijani, zato jih ignorirajo, le sebe
vidijo kot prave avtohtone in avtentične Istrane. O sebi konstruirajo dis-
kurz kot o edinih žrtvah fojb. Svojo »čistost« vidijo v dveh pomenih, kot
nedolžne žrtve in kot avtentični Italijani, preganjani od Jugoslovanov, ki
so izvajali etnično čiščenje. Medtem pa se ti, ki so ostali, sklicujejo na je-
zik avtentične hibridnosti, sklicujoč se na regionalno istrsko identiteto in
ne na nacionalnost. Medtem ko se ezuli v zahtevah po vrnitvi Istre iden-
tificirajo kot mučeniki, se imajo tisti, ki so ostali, s svojim antifašističnim
bojem in z razočaranjem nad jugoslovanskim nacionalizmom za mučenike
za pravično istrsko družbo (Ballinger 2003, 168–244). Moje raziskave sicer
pritrjujejo temu, da se Istrani sklicujejo na istrsko hibridnost, pa vendar
se v nasprotju z dominantnim italijanskim pogledom hkrati sklicujejo tudi
na svojo italijanskost, predvsem tisti, ki niso iz etnično mešanih družin. V
poglavju o spominih je bilo pokazano, da je ezulski diskurz, kjer se zgodo-
vina začne leta 1943 z začetkom »eksodusa« in konča z njegovim koncem
ter kjer je povsem izpuščeno obdobje dvajsetletnega nasilnega fašizma in
italijanskih vojnih zločinov, od 90. let naprej sprejet na nacionalni ravni
kot italijanski kolektivni spomin, ki se vsako leto odraža v komemoracijah
ob »dnevu spomina«. V tem spominu se Italija predstavlja kot žrtev in po-
zablja na predhodno vlogo krvnika v času fašizma in okupacije med drugo
svetovno vojno. V poglavju o pomirjujočih spominih smo že videli, da se
tisti, ki so ostali, počutijo pozabljene s strani matične države, saj so se prav
ob gledališki predstavi Cristicchija prvič počutili slišane. Ne le, da so ti,
156
