Page 153 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 153
Kdo je ostal?
jani, ki so ostali v jugoslovanski Istri«, je podvomil, češ da ne ve, če lahko
tem etnično-mešanim identitetam v Istri pripnemo etiketo italijanskega,
dvom, ki ga je po moji argumentaciji opustil. Skratka, ne, tisti, ki so ostali,
niso bili samo etnično mešanih identitet in niso ostali samo zaradi social-
izma, ostali so vsakdanji ljudje, ki niso hoteli imeti nič ne z eno ne z drugo
politiko. V oči me je zbodel že omenjen komentar, da so odhajali predvsem
ljudje iz mest, ker so bili pod vplivom medijske propagande, strahu, med-
tem ko ljudje na podeželju niso imeli dostopa do medijev, za povrh pa so za
razliko od mestnega prebivalstva živeli v bolj multikulturnem okolju, kjer
so sobivali s Slovani in zato tudi niso podlegli tolikšnemu strahu pred ju-
goslovanskimi titini. Od tu je mogoče tudi razumeti pripombe Elde iz Pira-
na, da je odhajala elita, »manjkali so vsi, inženirji, tudi zdravniki, učitelji«,
ostajali pa so starejši in revnejši sloj.
Saj le malo jih je ostalo takrat, prav ti domači, kot v Kopru, Izoli . . .
Ostali so le najstarejši ali tisti, ki prav . . . Ampak ostali so odšli. Kako
bi ti rekla . . . Pritiskali so nanje, so jim govorili to in ono. . . [Precej in-
tervjuja vmes.] Ljudje takrat, ostali so samo tisti, ki niso mogli stran,
ki niso imeli šole [niso bili izobraženi], tako nekako.
Iz teh in podobnih pripomb se dejansko sluti to, kar kažejo že statistični
podatki, namreč da so množično odhajali predvsem iz italijanskih mestnih
okolij in predvsem višji sloj, tisti torej, ki so jih socialistični gospodarski
ukrepi najbolj prizadeli in so verjetno bolj občutili pritisk na izražanje na-
rodnostne identitete, ostajali pa so ljudje na podeželju, kmetje, navezani
na zemljo, starejši, revnejši, ljudje, ki so bili bolj vajeni soetničnega sobi-
vanja in nevpleteni v kakršen koli politično-ideološki sistem. Pri starejših
smo videli že kar nekaj pripovedi o tem, kako mladi v »obljubljeno deželo«
niso odšli zaradi tega, ker so se starši ali stari starši odločili, da ne gredo.
Seveda to ni pravilo, vemo tudi, da so se tudi nekatere vasi povsem izpra-
znile, kot tudi Tomizza piše za svojo Materado, ampak v vsej tej zmedi in
ob vseh kompleksnih razlogih bi si upala posplošiti vsaj to, čeprav, jasno, s
pridržkom. . .
Prostovoljne migracije?
Pričevanja o odločitvah, ali se izseliti ali ostati, so tako v nasprotju z neka-
terimi zelo poenostavljenimi razlagami, sploh na italijanski strani, ki pou-
darjajo le etnične razloge. Ti so dejansko prisotni v strahu pred tem, da v
vraštva. Italijanska dominacija v julijsko-dalmatinski regiji. Za zgodovinsko in antropolo-
ško poznavanje nasilja, ki ga je sprožila fašistična kolonialna vladavina).
151
jani, ki so ostali v jugoslovanski Istri«, je podvomil, češ da ne ve, če lahko
tem etnično-mešanim identitetam v Istri pripnemo etiketo italijanskega,
dvom, ki ga je po moji argumentaciji opustil. Skratka, ne, tisti, ki so ostali,
niso bili samo etnično mešanih identitet in niso ostali samo zaradi social-
izma, ostali so vsakdanji ljudje, ki niso hoteli imeti nič ne z eno ne z drugo
politiko. V oči me je zbodel že omenjen komentar, da so odhajali predvsem
ljudje iz mest, ker so bili pod vplivom medijske propagande, strahu, med-
tem ko ljudje na podeželju niso imeli dostopa do medijev, za povrh pa so za
razliko od mestnega prebivalstva živeli v bolj multikulturnem okolju, kjer
so sobivali s Slovani in zato tudi niso podlegli tolikšnemu strahu pred ju-
goslovanskimi titini. Od tu je mogoče tudi razumeti pripombe Elde iz Pira-
na, da je odhajala elita, »manjkali so vsi, inženirji, tudi zdravniki, učitelji«,
ostajali pa so starejši in revnejši sloj.
Saj le malo jih je ostalo takrat, prav ti domači, kot v Kopru, Izoli . . .
Ostali so le najstarejši ali tisti, ki prav . . . Ampak ostali so odšli. Kako
bi ti rekla . . . Pritiskali so nanje, so jim govorili to in ono. . . [Precej in-
tervjuja vmes.] Ljudje takrat, ostali so samo tisti, ki niso mogli stran,
ki niso imeli šole [niso bili izobraženi], tako nekako.
Iz teh in podobnih pripomb se dejansko sluti to, kar kažejo že statistični
podatki, namreč da so množično odhajali predvsem iz italijanskih mestnih
okolij in predvsem višji sloj, tisti torej, ki so jih socialistični gospodarski
ukrepi najbolj prizadeli in so verjetno bolj občutili pritisk na izražanje na-
rodnostne identitete, ostajali pa so ljudje na podeželju, kmetje, navezani
na zemljo, starejši, revnejši, ljudje, ki so bili bolj vajeni soetničnega sobi-
vanja in nevpleteni v kakršen koli politično-ideološki sistem. Pri starejših
smo videli že kar nekaj pripovedi o tem, kako mladi v »obljubljeno deželo«
niso odšli zaradi tega, ker so se starši ali stari starši odločili, da ne gredo.
Seveda to ni pravilo, vemo tudi, da so se tudi nekatere vasi povsem izpra-
znile, kot tudi Tomizza piše za svojo Materado, ampak v vsej tej zmedi in
ob vseh kompleksnih razlogih bi si upala posplošiti vsaj to, čeprav, jasno, s
pridržkom. . .
Prostovoljne migracije?
Pričevanja o odločitvah, ali se izseliti ali ostati, so tako v nasprotju z neka-
terimi zelo poenostavljenimi razlagami, sploh na italijanski strani, ki pou-
darjajo le etnične razloge. Ti so dejansko prisotni v strahu pred tem, da v
vraštva. Italijanska dominacija v julijsko-dalmatinski regiji. Za zgodovinsko in antropolo-
ško poznavanje nasilja, ki ga je sprožila fašistična kolonialna vladavina).
151
