Page 155 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 155
Kdo je ostal?
bilo to zato, ker so se počutili ogroženi ali niso videli prihodnosti v svojem
starem domačem okolju (Ther 2001, 54; Kersten 2001).
Podoben primer je »eksodus« Hrvatov iz Srema, ki se je odvil v 90. letih
prejšnjega stoletja v času vojne v Jugoslaviji. Za razliko od Istre v tem pri-
meru ni bilo nikakršne mednarodne pogodbe, ki bi migracije uravnavala,
saj so Hrvati na individualni način izmenjavali domove s Srbi, ki so živeli
na Hrvaškem. Raziskovalci govorijo o prisilnih premikih prebivalstva, pa
čeprav v Vojvodini ni bilo nobenih direktnih vojnih pritiskov, vendar za
migrante ni bilo druge alternative. Migranti kot razloge za odhod poudar-
jajo grožnjo služenja v jugoslovanski vojski (v času vojne proti lastnemu
narodu), izpostavljeni so bili verbalnim grožnjam, žalitvam, oboroženim
napadom na njihove hiše, številni so bili umori in izginotja, grožnje so po-
leg tistih na vsakdanji ravni prihajale tudi s političnega vrha (Čapo Žme-
gač 2007, 15–16). Če primerjamo, so bile vse te okoliščine zabeležene tudi
pri »eksodusu« iz Istre: podobno so ljudje, sicer predvsem migranti, pričali
o strahu, ustrahovanju in negativni percepciji Italijanov. Veliko jih je bilo
strah ne le za svoje italijanstvo, ampak tudi novega socialističnega sistema
in Slovanov, kot bi rekli Italijani, skupaj s spremembami v gospodarskem
sistemu in z negotovimi gospodarskimi razmerami, občutki odvečnosti,
tujstva v novem okolju ipd., in že se nam je lažje vživeti v tedanje ljudi.
Ne gre pozabiti močne italijanske propagande, ki je ta strah pred t. i. titini
še poglabljala, dajala obljube za boljše življenje . . . Dejansko gre za preplet
najrazličnejših kompleksnih razlogov, ki so ljudi pahnili v težke življenjske
odločitve. Čeprav na videz prostovoljne, pa je jasno, da so bile težke oko-
liščine tiste, ki so prebivalstvo prisilile v »prostovoljne« odločitve. Zato z
antropološkega vidika vseeno težko govorim o dejanski prostovoljnosti.
Po drugi strani pa imamo v Istri za razliko od mnogih drugih premikov
prebivalstva v srednji in vzhodni Evropi ljudi, ki so se navkljub tako težkim
družbenim okoliščinam odločili ostati. S tega vidika so oni tisti, ki vseeno
pričajo o tem, da je bila odločitev ostati ali oditi vseeno prostovoljna. Ti
so bili v manjšini, saj vemo, da jih je ostalo le približno 10 . V vsej tej
množičnosti izseljevanja se zdi, da je bilo skoraj potrebnega več poguma
za odločitev, da so ljudje v teh povsem spremenjenih družbenih razmerah
ostali, kot za odločitev, da so odšli. Pri teh, ki so ostali, se zdi, da sta imela
odločilno vlogo pri dilemi ostati ali oditi vera v socializem, v internacional-
ne ideje o socialno pravičnem življenju, ki presegajo nacionalne omejitve,
tudi vez z zemljo in lastnim domom, ter pogled na klavrno stanje v be-
gunskih centrih, ki so rušili predstavo o »boljšem življenju«. Predvsem pa
je bila pri teh, ki so ostali, potrebna moč prilagodljivosti povsem novim
153
bilo to zato, ker so se počutili ogroženi ali niso videli prihodnosti v svojem
starem domačem okolju (Ther 2001, 54; Kersten 2001).
Podoben primer je »eksodus« Hrvatov iz Srema, ki se je odvil v 90. letih
prejšnjega stoletja v času vojne v Jugoslaviji. Za razliko od Istre v tem pri-
meru ni bilo nikakršne mednarodne pogodbe, ki bi migracije uravnavala,
saj so Hrvati na individualni način izmenjavali domove s Srbi, ki so živeli
na Hrvaškem. Raziskovalci govorijo o prisilnih premikih prebivalstva, pa
čeprav v Vojvodini ni bilo nobenih direktnih vojnih pritiskov, vendar za
migrante ni bilo druge alternative. Migranti kot razloge za odhod poudar-
jajo grožnjo služenja v jugoslovanski vojski (v času vojne proti lastnemu
narodu), izpostavljeni so bili verbalnim grožnjam, žalitvam, oboroženim
napadom na njihove hiše, številni so bili umori in izginotja, grožnje so po-
leg tistih na vsakdanji ravni prihajale tudi s političnega vrha (Čapo Žme-
gač 2007, 15–16). Če primerjamo, so bile vse te okoliščine zabeležene tudi
pri »eksodusu« iz Istre: podobno so ljudje, sicer predvsem migranti, pričali
o strahu, ustrahovanju in negativni percepciji Italijanov. Veliko jih je bilo
strah ne le za svoje italijanstvo, ampak tudi novega socialističnega sistema
in Slovanov, kot bi rekli Italijani, skupaj s spremembami v gospodarskem
sistemu in z negotovimi gospodarskimi razmerami, občutki odvečnosti,
tujstva v novem okolju ipd., in že se nam je lažje vživeti v tedanje ljudi.
Ne gre pozabiti močne italijanske propagande, ki je ta strah pred t. i. titini
še poglabljala, dajala obljube za boljše življenje . . . Dejansko gre za preplet
najrazličnejših kompleksnih razlogov, ki so ljudi pahnili v težke življenjske
odločitve. Čeprav na videz prostovoljne, pa je jasno, da so bile težke oko-
liščine tiste, ki so prebivalstvo prisilile v »prostovoljne« odločitve. Zato z
antropološkega vidika vseeno težko govorim o dejanski prostovoljnosti.
Po drugi strani pa imamo v Istri za razliko od mnogih drugih premikov
prebivalstva v srednji in vzhodni Evropi ljudi, ki so se navkljub tako težkim
družbenim okoliščinam odločili ostati. S tega vidika so oni tisti, ki vseeno
pričajo o tem, da je bila odločitev ostati ali oditi vseeno prostovoljna. Ti
so bili v manjšini, saj vemo, da jih je ostalo le približno 10 . V vsej tej
množičnosti izseljevanja se zdi, da je bilo skoraj potrebnega več poguma
za odločitev, da so ljudje v teh povsem spremenjenih družbenih razmerah
ostali, kot za odločitev, da so odšli. Pri teh, ki so ostali, se zdi, da sta imela
odločilno vlogo pri dilemi ostati ali oditi vera v socializem, v internacional-
ne ideje o socialno pravičnem življenju, ki presegajo nacionalne omejitve,
tudi vez z zemljo in lastnim domom, ter pogled na klavrno stanje v be-
gunskih centrih, ki so rušili predstavo o »boljšem življenju«. Predvsem pa
je bila pri teh, ki so ostali, potrebna moč prilagodljivosti povsem novim
153
