Page 156 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 156
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
družbeno-politično razmeram. Torej, prostovoljnost ja, vendar ko se 90
prebivalstva odloči za odhod, je ta prostovoljnost res pod vprašajem. Zato
se težko strinjam z zgodovinarji, ki tako lahkotno govorijo o njej, pa čeprav
je s pravnega in političnega vidika obstajala. Če se z antropološke perspek-
tive vživimo v ljudi, v njihove dileme in izkušnje, se realnost razstira na
drugačen, bolj človeški način, kjer ni več potrebno zagovarjati, kdo je imel
prav in kdo ne, katero nacionalno stališče je pravo in katero ni . . . Bojim se,
da so tako na eni kot na drugi strani težke usode ljudi zgolj zlorabljene v
politične namene, za katerimi pogosto stojijo tudi znanstvene raziskave,
nekritične do lastnega nacionalnega diskurza.
Pri istrskem »eksodusu« tudi ne gre pozabiti, da ni bilo nikjer zabeleže-
no uradno stališče jugoslovanskih oblasti do izseljevanja Italijanov. Priha-
jalo je do sprememb v odnosu skozi čas, pri čemer sta bila odločilni premik
informbirojevski spor in končna priključitev Istre Jugoslaviji, hkrati pa so
vidne različne težnje, od tega, da so nekje vzpodbujali odseljevanje, drugod
ali celo v istem kraju pa ga le s krajšim časovnim zamikom zadrževali.
Seveda nikakor ne gre pozabiti na problem fluidnosti oz. hibridnosti
etničnih identitet v Istri. Kot je bilo pokazano, so se bili ljudje v tem multi-
kulturnem okolju večkratne menjave nacionalnih oblasti primorani prila-
gajati vsakokratnim družbenim zahtevam po nacionalnem opredeljevanju.
Pomembno se zdi opozoriti to, da je bila odločitev za odhod hkrati odlo-
čitev za nacionalno identiteto. Kdor je odšel, se je v tem multikulturnem
okolju, kjer so sicer eni, predvsem v mestih, težje, drugi pa zlahka prehajali
iz ene identitete in govornega jezika v drugi, dokončno odločil za italijan-
stvo, seveda mnogokje zaradi lastne osebne koristi. Kot smo spremenlji-
vost iz slovanske v italijansko opredelitev lahko opazovali pod fašizmom,
pa čeprav so se mnogi temu odločno uprli in še ojačali občutek svojega slo-
venstva, smo podobno lahko opazovali na nasprotni strani, ko ni bilo več
italijanstvo, temveč jugoslovanstvo tisto, ki je prinašalo koristi. Nekateri
so v novem jugoslovanskem sistemu še naprej ostajali trdno v svoji itali-
janskosti, drugi so bili toliko odprti, da so se naučili novega jezika zaradi
preživetja in strpnega sobivanja, tretji pa poslani v slovenske šole, da se
bolje prilagodijo novemu sistemu, tako da je zanje slovenska identiteta po
pomembnosti prišla na prvo mesto. Seveda vemo, da so identitete spre-
menljive in odvisne od vsakokratnih družbenih okoliščin znotraj mnogo-
terosti kolektivnih identifikacij in, kot bi rekel Maurice Halbwachs (2001),
mnogoterosti kolektivnih spominov.
Z antropološkega vidika je zanimiva tudi različnost spominov na obeh
straneh. Tisti, ki so se izselili, so se kot skupnost definirali šele v svoji
154
družbeno-politično razmeram. Torej, prostovoljnost ja, vendar ko se 90
prebivalstva odloči za odhod, je ta prostovoljnost res pod vprašajem. Zato
se težko strinjam z zgodovinarji, ki tako lahkotno govorijo o njej, pa čeprav
je s pravnega in političnega vidika obstajala. Če se z antropološke perspek-
tive vživimo v ljudi, v njihove dileme in izkušnje, se realnost razstira na
drugačen, bolj človeški način, kjer ni več potrebno zagovarjati, kdo je imel
prav in kdo ne, katero nacionalno stališče je pravo in katero ni . . . Bojim se,
da so tako na eni kot na drugi strani težke usode ljudi zgolj zlorabljene v
politične namene, za katerimi pogosto stojijo tudi znanstvene raziskave,
nekritične do lastnega nacionalnega diskurza.
Pri istrskem »eksodusu« tudi ne gre pozabiti, da ni bilo nikjer zabeleže-
no uradno stališče jugoslovanskih oblasti do izseljevanja Italijanov. Priha-
jalo je do sprememb v odnosu skozi čas, pri čemer sta bila odločilni premik
informbirojevski spor in končna priključitev Istre Jugoslaviji, hkrati pa so
vidne različne težnje, od tega, da so nekje vzpodbujali odseljevanje, drugod
ali celo v istem kraju pa ga le s krajšim časovnim zamikom zadrževali.
Seveda nikakor ne gre pozabiti na problem fluidnosti oz. hibridnosti
etničnih identitet v Istri. Kot je bilo pokazano, so se bili ljudje v tem multi-
kulturnem okolju večkratne menjave nacionalnih oblasti primorani prila-
gajati vsakokratnim družbenim zahtevam po nacionalnem opredeljevanju.
Pomembno se zdi opozoriti to, da je bila odločitev za odhod hkrati odlo-
čitev za nacionalno identiteto. Kdor je odšel, se je v tem multikulturnem
okolju, kjer so sicer eni, predvsem v mestih, težje, drugi pa zlahka prehajali
iz ene identitete in govornega jezika v drugi, dokončno odločil za italijan-
stvo, seveda mnogokje zaradi lastne osebne koristi. Kot smo spremenlji-
vost iz slovanske v italijansko opredelitev lahko opazovali pod fašizmom,
pa čeprav so se mnogi temu odločno uprli in še ojačali občutek svojega slo-
venstva, smo podobno lahko opazovali na nasprotni strani, ko ni bilo več
italijanstvo, temveč jugoslovanstvo tisto, ki je prinašalo koristi. Nekateri
so v novem jugoslovanskem sistemu še naprej ostajali trdno v svoji itali-
janskosti, drugi so bili toliko odprti, da so se naučili novega jezika zaradi
preživetja in strpnega sobivanja, tretji pa poslani v slovenske šole, da se
bolje prilagodijo novemu sistemu, tako da je zanje slovenska identiteta po
pomembnosti prišla na prvo mesto. Seveda vemo, da so identitete spre-
menljive in odvisne od vsakokratnih družbenih okoliščin znotraj mnogo-
terosti kolektivnih identifikacij in, kot bi rekel Maurice Halbwachs (2001),
mnogoterosti kolektivnih spominov.
Z antropološkega vidika je zanimiva tudi različnost spominov na obeh
straneh. Tisti, ki so se izselili, so se kot skupnost definirali šele v svoji
154
