Page 228 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 228
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
jaški sloj, privilegirance s pomembnim vplivom na odločanje v mestu, iz-
hajajo priseljenci v Istri v glavnem iz delavskega sloja (Hrobat Virloget idr.
2016, 80, 85). Čeprav so priseljenci iz nekdanjih republik Jugoslavije med
»nami« aktivno prisotni, so izrazito nevidna skupina, saj niso zaščiteni s
pravnimi sredstvi, npr. z zakoni narodnih manjšin (Kržišnik-Bukić 2014;
Buić 2016), in tako ostajajo skrite manjšine (Promitzer, Klaus-Jürgen in
Staudinger 2009). Kakor koli, proces marginalizacije dediščine je soroden
s tem, kar geograf Stanko Pelc (2018, 35) imenuje marginalizacija narave oz.
potiskanje človeškega ob rob, v našem primeru, urbanih prioritet. Degra-
dacija se začne s padcem kakovosti življenja, ki je posledica nezmožnosti
prebivalcev, da bi prav vzdrževali svoj življenjski prostor. Razlogi so obi-
čajno ekonomski, pogosto v povezavi z veljavno politiko. Razlog za zane-
marjanje istrske urbane dediščine verjetno ni le v pomanjkanju identifika-
cije priseljencev z njihovim »novim« mestnim okoljem, ampak izvira tudi
iz ekonomskih vprašanj, saj je večina prebivalcev mestnega jedra potom-
cev ekonomsko šibkega delavskega razreda priseljencev (Hrobat Virloget
idr. 2016).
Materialna dediščina kot sidrišče italijanske identitete
in predmet nostalgije
Videli smo, da so ljudje v Istri danes vzpostavili kompleksne odnose drug
z drugim in do okolja, v katerem živijo, kot »tujci drug drugemu« (Čapo
Žmegač 2007), nekateri kot »doma, vendar tujci« (Hrobat Virloget, Gous-
seff in Corni 2015) in drugi kot »tujci, vendar na svojem« (Baltić in Harče-
vić Ćatić 2015), hkrati pa vsak po malo vse od navedenega. Če so priseljenci
morali šele na novo vzpostaviti vezi z novim okoljem, se ukoreniniti, pa
so Italijani, ki so ostali, v istrskem mestnem okolju močno ukoreninjeni v
materialni prostor, ki jim predstavlja zatočišče, še edino vez z domačno-
stjo znotraj povsem spremenjenih družbenih razmer. Njihovi spomini so
usidrani v materialno urbano okolje, kar jim daje edino čustveno oporo in
sidrišče njihove identitete (Halbwachs 1971, 130; 2001, 151–152, 175–176;
Čebron Lipovec 2015, 190–196; Hrobat Virloget 2020, 26).
V Piranu je to kontinuiteto s tradicijami prostora kot oporo identite-
ti »starih« Pirančanov videti v njihovi navezavi na Trg 1. maja, ki s svojo
tradicionalno zasnovo deluje povsem tradicionalno, kot nekakšen odpor
spremenljivosti časa in družbe. Zavračajo pa sodobni arhitekturni poseg
na glavnem Tartinijevem trgu, češ da gre za estetiko, ki ne sodi v »naš«
prostor, in da je arhitekt iz drugega kulturnega okolja, tj. »celinec«. Obi-
skovalci tega novopreoblikovanega trga, ki je v očeh »pravih« Pirančanov
226
jaški sloj, privilegirance s pomembnim vplivom na odločanje v mestu, iz-
hajajo priseljenci v Istri v glavnem iz delavskega sloja (Hrobat Virloget idr.
2016, 80, 85). Čeprav so priseljenci iz nekdanjih republik Jugoslavije med
»nami« aktivno prisotni, so izrazito nevidna skupina, saj niso zaščiteni s
pravnimi sredstvi, npr. z zakoni narodnih manjšin (Kržišnik-Bukić 2014;
Buić 2016), in tako ostajajo skrite manjšine (Promitzer, Klaus-Jürgen in
Staudinger 2009). Kakor koli, proces marginalizacije dediščine je soroden
s tem, kar geograf Stanko Pelc (2018, 35) imenuje marginalizacija narave oz.
potiskanje človeškega ob rob, v našem primeru, urbanih prioritet. Degra-
dacija se začne s padcem kakovosti življenja, ki je posledica nezmožnosti
prebivalcev, da bi prav vzdrževali svoj življenjski prostor. Razlogi so obi-
čajno ekonomski, pogosto v povezavi z veljavno politiko. Razlog za zane-
marjanje istrske urbane dediščine verjetno ni le v pomanjkanju identifika-
cije priseljencev z njihovim »novim« mestnim okoljem, ampak izvira tudi
iz ekonomskih vprašanj, saj je večina prebivalcev mestnega jedra potom-
cev ekonomsko šibkega delavskega razreda priseljencev (Hrobat Virloget
idr. 2016).
Materialna dediščina kot sidrišče italijanske identitete
in predmet nostalgije
Videli smo, da so ljudje v Istri danes vzpostavili kompleksne odnose drug
z drugim in do okolja, v katerem živijo, kot »tujci drug drugemu« (Čapo
Žmegač 2007), nekateri kot »doma, vendar tujci« (Hrobat Virloget, Gous-
seff in Corni 2015) in drugi kot »tujci, vendar na svojem« (Baltić in Harče-
vić Ćatić 2015), hkrati pa vsak po malo vse od navedenega. Če so priseljenci
morali šele na novo vzpostaviti vezi z novim okoljem, se ukoreniniti, pa
so Italijani, ki so ostali, v istrskem mestnem okolju močno ukoreninjeni v
materialni prostor, ki jim predstavlja zatočišče, še edino vez z domačno-
stjo znotraj povsem spremenjenih družbenih razmer. Njihovi spomini so
usidrani v materialno urbano okolje, kar jim daje edino čustveno oporo in
sidrišče njihove identitete (Halbwachs 1971, 130; 2001, 151–152, 175–176;
Čebron Lipovec 2015, 190–196; Hrobat Virloget 2020, 26).
V Piranu je to kontinuiteto s tradicijami prostora kot oporo identite-
ti »starih« Pirančanov videti v njihovi navezavi na Trg 1. maja, ki s svojo
tradicionalno zasnovo deluje povsem tradicionalno, kot nekakšen odpor
spremenljivosti časa in družbe. Zavračajo pa sodobni arhitekturni poseg
na glavnem Tartinijevem trgu, češ da gre za estetiko, ki ne sodi v »naš«
prostor, in da je arhitekt iz drugega kulturnega okolja, tj. »celinec«. Obi-
skovalci tega novopreoblikovanega trga, ki je v očeh »pravih« Pirančanov
226
