Page 229 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 229
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
uničen zaradi novejšega gradbenega posega, so enovito označeni kot Bo-
sanci, torej priseljenci, »nepravi« Pirančani (Weber 2006, 48).
Nova povojna arhitektura v severnoistrskih mestih, ki je še posebno v
Kopru zahtevala množična rušenja historičnega tkiva, je najočitnejši od-
raz tektonskih premikov prebivalstva. Rušenje historičnega jedra sicer lah-
ko razumemo kot odraz modernističnega »progresivnega« pristopa, ampak
lahko je razumljeno tudi v perspektivi nasilne pozabe in prakse brisanja
pomnikov spomina z namenom vzpostavljanja novega družbenega in ide-
ološkega sistema, simbolnega označevanja prostora novih jugoslovanskih
oblasti. Povrh se je še pred do nedavnim izvajalo rušenje te modernistične
arhitekture, ki je v tem času postala dediščina in predvsem temelj identi-
tete novih prebivalcev Kopra, priseljencev (Čebron Lipovec 2015, 193–194;
2018; 2019). V tem okviru je mogoče govoriti o ustvarjanju lieux d’oubli, kra-
jev pozabe (Candau 2005, 162), kot nasprotje lieux de mémoire (Nora 1984;
1986; 1993). Danes se sicer beneška dediščina istrskih sicer promovira kot
turistična atrakcija, vendar je v turističnih in drugih prevladujočih diskur-
zih njena povezava z nekdaj prevladujočim italijanskim prebivalstvom is-
trskih mest in njegovim »eksodusom« zamolčana. Ta molk pa je za itali-
jansko govoreče prebivalstvo Istre, ki se v skladu z italijansko identiteto
identificira z beneško dediščino, boleč. Ob že omenjeni prizadetosti itali-
janske manjšine ob postavitvi praznovanja vrnitve Primorske matični do-
movini v Koper kot nekdaj večinsko italijansko mesto Michela tako jasno
nakaže italijansko percepcijo beneške dediščine kot temelja njihove naci-
onalne identitete z besedami: »V Kopru ne moreš praznovati, kjer ti vsak
zid govori, da je beneški, da je italijanski.«
»Uprostorjeni« spomini italijanskih Istranov so bili in so še vedno ra-
njeni ob vsakem novem urbanem posegu v historično urbano okolje ali
preprosto ob opazovanju njegovega propadanja. Pri Elisabetti sem lahko
zaznala čustveno prizadetost ob pogledu na to, kako se urbano beneško
dediščino prepušča propadu, hkrati pa je viden odpor do vnašanja tujih
praks priseljencev v ta jadranski prostor, kar odraža močno simbolno mejo
z njimi:
Kreljeva ulica, tam je ta palača, ki jo obnavljajo, ampak z evropskimi
sredstvi že od . . . nekdaj . . . Ampak je vedno zaprta, je zelo zapušče-
na, ne skrbijo zanjo, potem ljudje vstopajo . . . [. . .] Tako veliko reči za
Koper, morali bi imeti več spoštovanja do okolja. Od dreves, ki se jih
mirno seka, ampak drevesa, nič nimam proti palmam, ampak glejte,
so čudovita drevesa. In če bi vi šla naokrog po Kopru, če bi pozna-
227
uničen zaradi novejšega gradbenega posega, so enovito označeni kot Bo-
sanci, torej priseljenci, »nepravi« Pirančani (Weber 2006, 48).
Nova povojna arhitektura v severnoistrskih mestih, ki je še posebno v
Kopru zahtevala množična rušenja historičnega tkiva, je najočitnejši od-
raz tektonskih premikov prebivalstva. Rušenje historičnega jedra sicer lah-
ko razumemo kot odraz modernističnega »progresivnega« pristopa, ampak
lahko je razumljeno tudi v perspektivi nasilne pozabe in prakse brisanja
pomnikov spomina z namenom vzpostavljanja novega družbenega in ide-
ološkega sistema, simbolnega označevanja prostora novih jugoslovanskih
oblasti. Povrh se je še pred do nedavnim izvajalo rušenje te modernistične
arhitekture, ki je v tem času postala dediščina in predvsem temelj identi-
tete novih prebivalcev Kopra, priseljencev (Čebron Lipovec 2015, 193–194;
2018; 2019). V tem okviru je mogoče govoriti o ustvarjanju lieux d’oubli, kra-
jev pozabe (Candau 2005, 162), kot nasprotje lieux de mémoire (Nora 1984;
1986; 1993). Danes se sicer beneška dediščina istrskih sicer promovira kot
turistična atrakcija, vendar je v turističnih in drugih prevladujočih diskur-
zih njena povezava z nekdaj prevladujočim italijanskim prebivalstvom is-
trskih mest in njegovim »eksodusom« zamolčana. Ta molk pa je za itali-
jansko govoreče prebivalstvo Istre, ki se v skladu z italijansko identiteto
identificira z beneško dediščino, boleč. Ob že omenjeni prizadetosti itali-
janske manjšine ob postavitvi praznovanja vrnitve Primorske matični do-
movini v Koper kot nekdaj večinsko italijansko mesto Michela tako jasno
nakaže italijansko percepcijo beneške dediščine kot temelja njihove naci-
onalne identitete z besedami: »V Kopru ne moreš praznovati, kjer ti vsak
zid govori, da je beneški, da je italijanski.«
»Uprostorjeni« spomini italijanskih Istranov so bili in so še vedno ra-
njeni ob vsakem novem urbanem posegu v historično urbano okolje ali
preprosto ob opazovanju njegovega propadanja. Pri Elisabetti sem lahko
zaznala čustveno prizadetost ob pogledu na to, kako se urbano beneško
dediščino prepušča propadu, hkrati pa je viden odpor do vnašanja tujih
praks priseljencev v ta jadranski prostor, kar odraža močno simbolno mejo
z njimi:
Kreljeva ulica, tam je ta palača, ki jo obnavljajo, ampak z evropskimi
sredstvi že od . . . nekdaj . . . Ampak je vedno zaprta, je zelo zapušče-
na, ne skrbijo zanjo, potem ljudje vstopajo . . . [. . .] Tako veliko reči za
Koper, morali bi imeti več spoštovanja do okolja. Od dreves, ki se jih
mirno seka, ampak drevesa, nič nimam proti palmam, ampak glejte,
so čudovita drevesa. In če bi vi šla naokrog po Kopru, če bi pozna-
227
