Page 226 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 226
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Čeprav bi bilo potrebno raziskavo razširiti na poznejša priseljevanja, že
ta majhen vzorec pritrjuje hipotezam o transnacionalnosti migrantov, ven-
dar ne o dvojnem tujstvu, temveč dvojnem občutku doma (Čapo 2019). O
tem jasno govori priseljenec iz Bosne, ko v filmu opisuje dvojnost življenja
Bosancev v Sloveniji, ki morajo obnavljati stanovanja, kjer živijo, in hkrati
graditi hišo doma, v izvornem kraju, kot dolžnost do podedovanega in do
vnukov, ki se pa v Bosno ne nameravajo seliti. In verjetno ne vedoč za na-
slov knjige Jasne Čapo (2019), ki opisuje »gasterbajterje«, vnukinja Taira
pripomni (Baltić in Harčević Ćatić 2015, 20:23 min): »Imamo dva doma.«
In verjetno se ta občutek doma, »tujstva na svojem«, toliko bolj poudarja,
prav zaradi konstantnega odpora lokalnega prebivalstva in vztrajnega po-
stavljanja simbolnih mej do t. i. »drugega«, ki pa se »drugi« niti ne počuti
toliko, kot se mu pripisuje.
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
Degradirana, zapuščena dediščina v starih mestnih jedrih
Čeprav si priseljenci ustvarijo svoj nov dom, smo videli, da ta v glavnem iz-
haja iz vezi na najožji kraj bivanja, hišo, okolje, vprašanje pa, koliko se zares
poistovetijo z dediščino okolja, v katerem živijo, saj vemo, da je dediščina
neposredno vezana na kolektivno identiteto. Če se ljudje identificirajo z
dediščino, jo dojemajo kot svojo, morajo vanjo verjeti, morajo biti ujeti in
motivirani v njej in za njo (van de Port in Meyer 2018, 20). Kaj dedišči-
na istrskih mest pomeni različnim skupinam, ki v njih živijo? Če najprej
izhajamo iz zgoraj napisanega, lahko rečemo, da smo videli, da ljudje v is-
trskih mestih občutijo pomanjkanje vezi tipa longue durée z okoljem, pri
priseljencu iz Srbije smo zaznali pomanjkanje poznavanja lokalne beneške
urbane dediščine in videli smo, da so priseljenci odkrivali koščke neznane
preteklosti skozi materialne ostanke svojega novega doma, s čimer so ta-
ko kot ponekod drugod v vzhodni Evropi odkrivali alternativno zamolčano
preteklost (Sezneva 2003). Podobno odkrivanje utišane preteklosti in de-
diščine je mogoče v Sloveniji zaznati v krajih, kjer je pred drugo svetovno
vojno prevladovalo nemško prebivalstvo, ki je bilo po vojni izgnano skupaj
z milijoni Nemcev iz srednje iz vzhodne Evrope (Hrobat Virloget idr. 2016).
Turisti so Piran izbrali za enega izmed 50 najbolj romantičnih mest v
Evropi. Turisti namreč spoznajo le idilično, poletnega vrveža polno podo-
bo mest, »avtentično iluzijo«, če uporabim izraz Ahmeda Scountija (2009).
V resnici pa vsi tisti, ki smo doživeli Piran tudi v drugih letnih časih, vemo,
da je mesto pozimi mrtvo, polno marginaliziranih prebivalcev, odvisnikov
od droge in alkohola, brez celoletnega življenja z morjem, urbana beneška
224
Čeprav bi bilo potrebno raziskavo razširiti na poznejša priseljevanja, že
ta majhen vzorec pritrjuje hipotezam o transnacionalnosti migrantov, ven-
dar ne o dvojnem tujstvu, temveč dvojnem občutku doma (Čapo 2019). O
tem jasno govori priseljenec iz Bosne, ko v filmu opisuje dvojnost življenja
Bosancev v Sloveniji, ki morajo obnavljati stanovanja, kjer živijo, in hkrati
graditi hišo doma, v izvornem kraju, kot dolžnost do podedovanega in do
vnukov, ki se pa v Bosno ne nameravajo seliti. In verjetno ne vedoč za na-
slov knjige Jasne Čapo (2019), ki opisuje »gasterbajterje«, vnukinja Taira
pripomni (Baltić in Harčević Ćatić 2015, 20:23 min): »Imamo dva doma.«
In verjetno se ta občutek doma, »tujstva na svojem«, toliko bolj poudarja,
prav zaradi konstantnega odpora lokalnega prebivalstva in vztrajnega po-
stavljanja simbolnih mej do t. i. »drugega«, ki pa se »drugi« niti ne počuti
toliko, kot se mu pripisuje.
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
Degradirana, zapuščena dediščina v starih mestnih jedrih
Čeprav si priseljenci ustvarijo svoj nov dom, smo videli, da ta v glavnem iz-
haja iz vezi na najožji kraj bivanja, hišo, okolje, vprašanje pa, koliko se zares
poistovetijo z dediščino okolja, v katerem živijo, saj vemo, da je dediščina
neposredno vezana na kolektivno identiteto. Če se ljudje identificirajo z
dediščino, jo dojemajo kot svojo, morajo vanjo verjeti, morajo biti ujeti in
motivirani v njej in za njo (van de Port in Meyer 2018, 20). Kaj dedišči-
na istrskih mest pomeni različnim skupinam, ki v njih živijo? Če najprej
izhajamo iz zgoraj napisanega, lahko rečemo, da smo videli, da ljudje v is-
trskih mestih občutijo pomanjkanje vezi tipa longue durée z okoljem, pri
priseljencu iz Srbije smo zaznali pomanjkanje poznavanja lokalne beneške
urbane dediščine in videli smo, da so priseljenci odkrivali koščke neznane
preteklosti skozi materialne ostanke svojega novega doma, s čimer so ta-
ko kot ponekod drugod v vzhodni Evropi odkrivali alternativno zamolčano
preteklost (Sezneva 2003). Podobno odkrivanje utišane preteklosti in de-
diščine je mogoče v Sloveniji zaznati v krajih, kjer je pred drugo svetovno
vojno prevladovalo nemško prebivalstvo, ki je bilo po vojni izgnano skupaj
z milijoni Nemcev iz srednje iz vzhodne Evrope (Hrobat Virloget idr. 2016).
Turisti so Piran izbrali za enega izmed 50 najbolj romantičnih mest v
Evropi. Turisti namreč spoznajo le idilično, poletnega vrveža polno podo-
bo mest, »avtentično iluzijo«, če uporabim izraz Ahmeda Scountija (2009).
V resnici pa vsi tisti, ki smo doživeli Piran tudi v drugih letnih časih, vemo,
da je mesto pozimi mrtvo, polno marginaliziranih prebivalcev, odvisnikov
od droge in alkohola, brez celoletnega življenja z morjem, urbana beneška
224
