Page 230 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 230
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
la, palme so živele v Kopru. [. . .] V vrtovih, ampak so bile rojene tu
in so bile močne.¹⁴ In tudi vrtovi, na primer Koper je bil poln vrtov,
prostorov, eko, ti prostori so potem vsi prekriti. Jaz razumem, da se
naredi te . . . Ampak vseeno, prostor je pomemben, prostor je odprt.
In potem, tudi ko pustijo odprte, zaprejo vse. In vam dam primer, na
primer Triglav [danes Hotel Koper]. Tam spredaj je bil prostor in je
bil cel pokrit z zelenjem. Res so bile trte, bilo je čudovito. Ker poleti
dela senco, potem odpade in imamo tisto malo sonca, odlično. In kaj
so naredili? Vse so posekali in postavili umetne reči iz plastike, vse
tako. Se pravi, ne občutijo . . . Oni pravijo, da smo Mediteran . . . Mi?
Glejte, mi živimo tu, ki smo bili . . . Jaz se nisem nikoli počutila Medi-
teranka, zame Mediteran, vemo, kje je Mediteran, to pa je Jadran. Mi
smo ljudje, ki smo bili rojeni na morju. Ljubimo svetlobo, to je nor-
malno. Tisti, ki so prišli, v redu, vzami to svetlobo. Ne, pokrijmo vse,
težke strehe, vse pokrito. Ti naredi to v neki drugi klimi, ne pa tu. Se
pravi, ne občutijo ali prinašajo iz nekega drugega okolja . . . Ampak to
je okolje tudi tako, kulturno, klimatsko v vseh teh pogledih.
Pokazali smo že, kako je degradirano stanje grajenega okolja v starih
urbanih središčih mogoče povezati po eni strani z nedediščinskimi od-
nosi in po drugi s slabšim položajem večinskega prebivalstva, delavske-
ga razreda iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. Sicer je v procesih
»(ne)dediščinjenja« (Harvey 2001) mogoče prepoznati kompleksne odno-
se moči v ozadju. Rušenje ali devalorizacija pomenita zanikanje spomina
tistih, ki se s temi prostori istovetijo. Mogoče ju je interpretirati tudi kot
simbolno nasilje, razlastitev, zanikanje identifikacijskih znakov dela prebi-
valstva in izraz moči (Veschambre 2008, 7–15, 115–117). Kot že povedano,
daje dediščina kulturne temelje ustvarjanju nacionalne identitete in spo-
mina, pri čemer tisti, ki se s temi zgodbami ne morejo poistovetiti, ostanejo
zunaj, ne pripadajo narodu. Na dediščino vplivajo tisti, ki so kolonizirali
preteklost, vendar je dovolj obrat v zgodovini, da dediščina postane pred-
met revizije in konfliktov (Hall 2008). Tisti, ki so v slovenski nacionalni
dediščini »ostali zunaj«, so gotovo narodnostne manjšine, tako neprizna-
ne, kot so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, kot priznane,
kot je italijanska narodnostna skupnost. Prav za njih je dediščina lahko
ena izmed načinov za pridobivanje vidnosti in legitimizacije na spornem
¹⁴ V času županovanja Popovića so v Kopru posadili cele aleje palm, kar je zbudilo žgoče dis-
kusije.
228
la, palme so živele v Kopru. [. . .] V vrtovih, ampak so bile rojene tu
in so bile močne.¹⁴ In tudi vrtovi, na primer Koper je bil poln vrtov,
prostorov, eko, ti prostori so potem vsi prekriti. Jaz razumem, da se
naredi te . . . Ampak vseeno, prostor je pomemben, prostor je odprt.
In potem, tudi ko pustijo odprte, zaprejo vse. In vam dam primer, na
primer Triglav [danes Hotel Koper]. Tam spredaj je bil prostor in je
bil cel pokrit z zelenjem. Res so bile trte, bilo je čudovito. Ker poleti
dela senco, potem odpade in imamo tisto malo sonca, odlično. In kaj
so naredili? Vse so posekali in postavili umetne reči iz plastike, vse
tako. Se pravi, ne občutijo . . . Oni pravijo, da smo Mediteran . . . Mi?
Glejte, mi živimo tu, ki smo bili . . . Jaz se nisem nikoli počutila Medi-
teranka, zame Mediteran, vemo, kje je Mediteran, to pa je Jadran. Mi
smo ljudje, ki smo bili rojeni na morju. Ljubimo svetlobo, to je nor-
malno. Tisti, ki so prišli, v redu, vzami to svetlobo. Ne, pokrijmo vse,
težke strehe, vse pokrito. Ti naredi to v neki drugi klimi, ne pa tu. Se
pravi, ne občutijo ali prinašajo iz nekega drugega okolja . . . Ampak to
je okolje tudi tako, kulturno, klimatsko v vseh teh pogledih.
Pokazali smo že, kako je degradirano stanje grajenega okolja v starih
urbanih središčih mogoče povezati po eni strani z nedediščinskimi od-
nosi in po drugi s slabšim položajem večinskega prebivalstva, delavske-
ga razreda iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. Sicer je v procesih
»(ne)dediščinjenja« (Harvey 2001) mogoče prepoznati kompleksne odno-
se moči v ozadju. Rušenje ali devalorizacija pomenita zanikanje spomina
tistih, ki se s temi prostori istovetijo. Mogoče ju je interpretirati tudi kot
simbolno nasilje, razlastitev, zanikanje identifikacijskih znakov dela prebi-
valstva in izraz moči (Veschambre 2008, 7–15, 115–117). Kot že povedano,
daje dediščina kulturne temelje ustvarjanju nacionalne identitete in spo-
mina, pri čemer tisti, ki se s temi zgodbami ne morejo poistovetiti, ostanejo
zunaj, ne pripadajo narodu. Na dediščino vplivajo tisti, ki so kolonizirali
preteklost, vendar je dovolj obrat v zgodovini, da dediščina postane pred-
met revizije in konfliktov (Hall 2008). Tisti, ki so v slovenski nacionalni
dediščini »ostali zunaj«, so gotovo narodnostne manjšine, tako neprizna-
ne, kot so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, kot priznane,
kot je italijanska narodnostna skupnost. Prav za njih je dediščina lahko
ena izmed načinov za pridobivanje vidnosti in legitimizacije na spornem
¹⁴ V času županovanja Popovića so v Kopru posadili cele aleje palm, kar je zbudilo žgoče dis-
kusije.
228
