Page 103 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 103
kamnoseško izročilo o znamenjih na portalih in kolonah po krasu
Ded, oče Jože (1925–1992), teta Olgica (1927) in stric Franc (1936) so mi o svojih pred-
nikih veliko pripovedovali. O naši rodovini se je iz roda v rod ohranila celo pripovedka,
kako so po nasvetu neke jasnovidke opustili delo drvarjev, postali kamnoseki in uspeli. O
svojih prednikih kamnosekih in njihovem delu so govorili z veliko mero ponosa in hkrati
obžalovanja, ker se je ta obrt tako žalostno prekinila, v nekem smislu pa tudi ogorčenja in
zamere do svojih tet, ki niso mogle počakati, da bi njihov brat odrasel in prevzel obrt ter
jim kasneje odplačal njihove deleže od premoženja. Naši, Liletovi predniki kamnoseki so
precej sodelovali tudi z ostalimi zelo cenjenimi in poznanimi kamnoseki v sami vasi in oko-
lici, kot so bili Mevlja-Kraševi, Mirc-Mirčevi, Frankovič-Barabanovi in Veverji (sorodniki
Ivancovih), Guštin-Celanovi, Čufar-Čufarjevi, Križmančič-Jurjevi itd. Poleg že skoraj opuš-
čenega površinskega kamnoloma na Hribu naj bi celo prapraded Jožef I. (1834–1911) od
Križmančič-Jurjevih iz Bazovice, kjer so oni že imeli manjši kamnolom, kupil terene v Kob-
laku za pridobivanje masivnih delov kamenja. Prav on in njegova žena Lenčka Stopar-Pec-
kova (1839–1924) sta z garaškim delom zgradila komunsko štirno (skupni vaški vodnjak) pri
Taboru v Lokvi. Pozneje je njegov sin Jožef II. (moj praded) v neposredni bližini kupil še
manjši kamnolom od Mirčevih. V sklopu tega se je začelo odpiranje Liletove kave (kamno-
loma), ki je bil znan po tem, da so v njem kot prvem na Krasu začeli pridobivati kamen iz
apnenca lipiške formacije (drobnozrnat in debelozrnat – danes Lipica unito in fiorito) po na-
činu izkopa v sistemu galerij. Kadar so delali za večje naročilo v španoviji (družabništvu), so
na vsak izklesani izdelek vklesali svoje manjše znamenje ali črko. Taka znamenja so lahko
vidna ali pa zakrita zaradi vgradnje. Moj praded naj bi imel za znamenje dva manjša prek-
rižana L-ja, kar naj bi pomenilo Lila iz Lokve. Če je šlo za delo samo enega kamnoseka, je
vklesal polno ime in priimek ter letnico izdelave, še posebej je to veljalo za portale, šapla
(obode) vodnjakov in nagrobnike. Pa še to ne vselej, so tudi primeri, ko najdemo samo
kratice. Na preklade portalov so vklesali ime in priimek lastnika domačije oziroma naroč-
nika ter včasih tudi takratno hišno številko, zraven pa še svoje kratice ali samo znamenje.
Čufarjevi
Po drugi svetovni vojni se je sestra po mamini strani oz. moja teta Marija Mevlja-Ivan-
cova (1922) poročila s Svetom (1915–2007), potomcem Čufarjevih kamnosekov iz Bazo-
vice. Svetkotova mati Rozina Grgič-Bkrčeteva (1888–1981) iz Padrič je bila vdova po Ja-
kobu Čufarju (17. 7. 1874–24. 2. 1956), zelo cenjenemu kamnoseku, ki je deloval vse do
druge svetovne vojne. Jakob je imel še dva brata, Ivana in Antona, prav tako kamnose-
ka. Svoj kamnolom so imeli pri Lipici, imenovan Čufarjeva kava (danes Tavčarjev kamno-
lom). Sodelovali so tudi pri gradnji kamnitega mosta čez reko Reko pri Famljah. Svetko
je imel sestro Marijo Čufar, ki se ni nikoli poročila in je ostala doma. Imel je tudi dva pol-
brata, Johina in Franca, ter polsestro Angelo. Polbrat Franc je bil poročen z Maričko Me-
vlja-Ivancovo, ki je bila sestra Svetkotovega tasta – mojega deda. Stric Svetko ni prev-
zel očetovega kamnoseštva, temveč mesnico svojega tasta, mojega deda Jožeta Mevlje
(1897–1949), ki je bil po rodu Ivancov iz Lokve. Dedova mati Jožefa Stopar-Peckova (1873–
1948) je bila nečakinja Lenčke Stopar-Peckove, žene mojega prapradeda (od tod trojno
sorodstvo Ivancovi-Liletovi in dvojno Ivancovi-Čufarjevi).
Ko sem hodil med počitnicami in ob koncih tedna na obiske k svoji noni, babici Mariji
Ražem-Kraljevi v Bazovico, sem zelo rad zahajal tudi k nepravima noni Rozinci in teti Ma-
103
Ded, oče Jože (1925–1992), teta Olgica (1927) in stric Franc (1936) so mi o svojih pred-
nikih veliko pripovedovali. O naši rodovini se je iz roda v rod ohranila celo pripovedka,
kako so po nasvetu neke jasnovidke opustili delo drvarjev, postali kamnoseki in uspeli. O
svojih prednikih kamnosekih in njihovem delu so govorili z veliko mero ponosa in hkrati
obžalovanja, ker se je ta obrt tako žalostno prekinila, v nekem smislu pa tudi ogorčenja in
zamere do svojih tet, ki niso mogle počakati, da bi njihov brat odrasel in prevzel obrt ter
jim kasneje odplačal njihove deleže od premoženja. Naši, Liletovi predniki kamnoseki so
precej sodelovali tudi z ostalimi zelo cenjenimi in poznanimi kamnoseki v sami vasi in oko-
lici, kot so bili Mevlja-Kraševi, Mirc-Mirčevi, Frankovič-Barabanovi in Veverji (sorodniki
Ivancovih), Guštin-Celanovi, Čufar-Čufarjevi, Križmančič-Jurjevi itd. Poleg že skoraj opuš-
čenega površinskega kamnoloma na Hribu naj bi celo prapraded Jožef I. (1834–1911) od
Križmančič-Jurjevih iz Bazovice, kjer so oni že imeli manjši kamnolom, kupil terene v Kob-
laku za pridobivanje masivnih delov kamenja. Prav on in njegova žena Lenčka Stopar-Pec-
kova (1839–1924) sta z garaškim delom zgradila komunsko štirno (skupni vaški vodnjak) pri
Taboru v Lokvi. Pozneje je njegov sin Jožef II. (moj praded) v neposredni bližini kupil še
manjši kamnolom od Mirčevih. V sklopu tega se je začelo odpiranje Liletove kave (kamno-
loma), ki je bil znan po tem, da so v njem kot prvem na Krasu začeli pridobivati kamen iz
apnenca lipiške formacije (drobnozrnat in debelozrnat – danes Lipica unito in fiorito) po na-
činu izkopa v sistemu galerij. Kadar so delali za večje naročilo v španoviji (družabništvu), so
na vsak izklesani izdelek vklesali svoje manjše znamenje ali črko. Taka znamenja so lahko
vidna ali pa zakrita zaradi vgradnje. Moj praded naj bi imel za znamenje dva manjša prek-
rižana L-ja, kar naj bi pomenilo Lila iz Lokve. Če je šlo za delo samo enega kamnoseka, je
vklesal polno ime in priimek ter letnico izdelave, še posebej je to veljalo za portale, šapla
(obode) vodnjakov in nagrobnike. Pa še to ne vselej, so tudi primeri, ko najdemo samo
kratice. Na preklade portalov so vklesali ime in priimek lastnika domačije oziroma naroč-
nika ter včasih tudi takratno hišno številko, zraven pa še svoje kratice ali samo znamenje.
Čufarjevi
Po drugi svetovni vojni se je sestra po mamini strani oz. moja teta Marija Mevlja-Ivan-
cova (1922) poročila s Svetom (1915–2007), potomcem Čufarjevih kamnosekov iz Bazo-
vice. Svetkotova mati Rozina Grgič-Bkrčeteva (1888–1981) iz Padrič je bila vdova po Ja-
kobu Čufarju (17. 7. 1874–24. 2. 1956), zelo cenjenemu kamnoseku, ki je deloval vse do
druge svetovne vojne. Jakob je imel še dva brata, Ivana in Antona, prav tako kamnose-
ka. Svoj kamnolom so imeli pri Lipici, imenovan Čufarjeva kava (danes Tavčarjev kamno-
lom). Sodelovali so tudi pri gradnji kamnitega mosta čez reko Reko pri Famljah. Svetko
je imel sestro Marijo Čufar, ki se ni nikoli poročila in je ostala doma. Imel je tudi dva pol-
brata, Johina in Franca, ter polsestro Angelo. Polbrat Franc je bil poročen z Maričko Me-
vlja-Ivancovo, ki je bila sestra Svetkotovega tasta – mojega deda. Stric Svetko ni prev-
zel očetovega kamnoseštva, temveč mesnico svojega tasta, mojega deda Jožeta Mevlje
(1897–1949), ki je bil po rodu Ivancov iz Lokve. Dedova mati Jožefa Stopar-Peckova (1873–
1948) je bila nečakinja Lenčke Stopar-Peckove, žene mojega prapradeda (od tod trojno
sorodstvo Ivancovi-Liletovi in dvojno Ivancovi-Čufarjevi).
Ko sem hodil med počitnicami in ob koncih tedna na obiske k svoji noni, babici Mariji
Ražem-Kraljevi v Bazovico, sem zelo rad zahajal tudi k nepravima noni Rozinci in teti Ma-
103
