Page 107 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 107
kamnoseško izročilo o znamenjih na portalih in kolonah po krasu
narede une ta stare!« (Pa daj oboje! Na sredo preklade daj en križ, na oba stebra pa nare-
di one ta stare!) Potem je štancar (klesar) že skoraj malce nejevoljno vprašal: »Ben poslu-
še, križ je samo aden, ma uneh t stareh pej jh je duoste in vsak neke pomeni in varje uod hiše
do ledi jn še žvale! Alora, kej buoš zbrou?« (Dobro, poslušaj, križ je samo eden, onih ta starih
pa jih je precej in vsak ima svoj pomen in varuje od hiše do ljudi in še živali! Sedaj, kaj boš
zbral?) Potem je kamnosek pokazal narisane vzorce in če naročnik ni vedel, čemu služijo,
mu je še razložil in svetoval, kje naj jih vkleše. Potem je razlago o napornem delu, ki ga se-
daj čaka, podkrepil z besedami: »Vara, ku če samo ankret slabo udarem, grje ceu kuos kamna
u maloro!« (Vedi, če samo enkrat napačno udarim, gre cel kos kamna v propad). Sledilo je
snšaljenje (pregovarjanje) za ceno in ko sta prišla šćep (skupaj) sta udarila z dlanmi in stis-
nila roke. Seveda pa to še ni bilo vse. Pri večjih naročilih je sledila pisna pogodba s podpi-
som notarja, kamnoseka, kupca in prič ali garantov. Tako se je klesar lotil dela. Kos platna
z zarisanim vzorcem je položil na že grobo obdelan gurenc (preklado) in na rahlo tolkel z
lesenim kladivom po tanki špici (koničasto dleto) po linijah. Spretnejši so s kovinskim zari-
sovalcem zarisali še kar simetrične like in vzorce. Z rašini (dleti strgali) so na grobo pokle-
sali celotno ploskev lica kamna, za toliko, kolikor so želeli, da bodo po višini znamenja iz-
stopala. Potem so šli čez s škrpeli (dleti gladilci) in tako so dobili zunanji rob likov. Nakar
so se še bolj na fino, z veliko natančnostjo, lotili podrobnejšega klesanja znamenj. Pri tem
so uporabljali različno kamnoseško orodje za špicanje na fino (obdelava z ostro konico).
Ta tri pravila so nekako še veljala do prve svetovne vojne, potem pa so se začeli ti
običaji počasi izgubljati. Z vse večjo uporabo sodobnih orodij in strojev ter drugih mate-
rialov (malte, opeke in strešnikov) so začele vse regule (stara pravila) in užance (navade)
kamnoseštva izgubljati na pomenu, včasih in ponekod so bile deležne celo prezira in pos-
meha. Slednja sta bila namenjena tudi okraskom in vzorcem starih znamenj. Po prvi sve-
tovni vojni že povsem izginejo s portalov in povečini ostanejo na sredini le še vklesani kr-
ščanski motivi v obliki črk IHS in križev. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je po
Krasu in tudi drugod pričelo »čaščenje« novih materialov in eden takih je bil zagotovo be-
ton. Piko na i so dodali še novi kmečki stroji, kot so balirke sena, trosilke gnoja, nakladal-
ke itd., in prtone je bilo potrebno porušiti in razširiti vhode. Nadomestili so jih betonski
stebri v vsej svoji odurnosti. Celo šapla štirn in škalini so romali na smetišča ali so jih raz-
bili z macolami in jih zamešali v beton. Poteptano in izničeno je bilo garaško delo, umet-
nost ročnega klesanja v kamnoseški obrti in znanje, ki se je prenašalo iz roda v rod. Tudi
za stara znamenja so iskali izgovor, češ da je bilo takrat, ko so jih klesali, obdobje nekih
navad ali kot nekakšna moda. Na srečo so na Kras konec prejšnjega tisočletja pričeli pri-
hajati tujci, ki so kupovali stare kraške hiše in jih restavrirali, tako kot je bilo treba. Niti
najmanjšega kamenčka niso zavrgli! Šele takrat so se začeli Kraševci zavedati, da če tu-
jec tako ceni kamen in izdelke iz njega, potem bi morali biti tudi sami ponosni na to svo-
jo dediščino. Novi rodovi kamnosekov so zopet poprijeli za kladiva in moderno orodje in
ustvarjajo po starih izročilih svojih predhodnikov. Stvari so se premaknile v pravo smer,
ob novogradnjah pa tudi starih hišah so se začeli postavljati novi portali ali stari obnovlje-
ni in na njih so se kot okraski poleg ali celo brez krščanskih pojavili tudi stari simboli. Nji-
hovega pomena pa ne pozna skoraj nihče več.
Imel sem priliko prebrati kar nekaj knjižic o kamnoseštvu in kamnosekih različnih
avtorjev in le pri enem (Ivan Pertot, Kamnita dediščina Krasa, Trst: Mladika, 1997) sem zas-
ledil, da je opisal vsaj nekaj okraskov v smislu staroverskih znamenj. Pri vseh ostalih av-
107
narede une ta stare!« (Pa daj oboje! Na sredo preklade daj en križ, na oba stebra pa nare-
di one ta stare!) Potem je štancar (klesar) že skoraj malce nejevoljno vprašal: »Ben poslu-
še, križ je samo aden, ma uneh t stareh pej jh je duoste in vsak neke pomeni in varje uod hiše
do ledi jn še žvale! Alora, kej buoš zbrou?« (Dobro, poslušaj, križ je samo eden, onih ta starih
pa jih je precej in vsak ima svoj pomen in varuje od hiše do ljudi in še živali! Sedaj, kaj boš
zbral?) Potem je kamnosek pokazal narisane vzorce in če naročnik ni vedel, čemu služijo,
mu je še razložil in svetoval, kje naj jih vkleše. Potem je razlago o napornem delu, ki ga se-
daj čaka, podkrepil z besedami: »Vara, ku če samo ankret slabo udarem, grje ceu kuos kamna
u maloro!« (Vedi, če samo enkrat napačno udarim, gre cel kos kamna v propad). Sledilo je
snšaljenje (pregovarjanje) za ceno in ko sta prišla šćep (skupaj) sta udarila z dlanmi in stis-
nila roke. Seveda pa to še ni bilo vse. Pri večjih naročilih je sledila pisna pogodba s podpi-
som notarja, kamnoseka, kupca in prič ali garantov. Tako se je klesar lotil dela. Kos platna
z zarisanim vzorcem je položil na že grobo obdelan gurenc (preklado) in na rahlo tolkel z
lesenim kladivom po tanki špici (koničasto dleto) po linijah. Spretnejši so s kovinskim zari-
sovalcem zarisali še kar simetrične like in vzorce. Z rašini (dleti strgali) so na grobo pokle-
sali celotno ploskev lica kamna, za toliko, kolikor so želeli, da bodo po višini znamenja iz-
stopala. Potem so šli čez s škrpeli (dleti gladilci) in tako so dobili zunanji rob likov. Nakar
so se še bolj na fino, z veliko natančnostjo, lotili podrobnejšega klesanja znamenj. Pri tem
so uporabljali različno kamnoseško orodje za špicanje na fino (obdelava z ostro konico).
Ta tri pravila so nekako še veljala do prve svetovne vojne, potem pa so se začeli ti
običaji počasi izgubljati. Z vse večjo uporabo sodobnih orodij in strojev ter drugih mate-
rialov (malte, opeke in strešnikov) so začele vse regule (stara pravila) in užance (navade)
kamnoseštva izgubljati na pomenu, včasih in ponekod so bile deležne celo prezira in pos-
meha. Slednja sta bila namenjena tudi okraskom in vzorcem starih znamenj. Po prvi sve-
tovni vojni že povsem izginejo s portalov in povečini ostanejo na sredini le še vklesani kr-
ščanski motivi v obliki črk IHS in križev. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je po
Krasu in tudi drugod pričelo »čaščenje« novih materialov in eden takih je bil zagotovo be-
ton. Piko na i so dodali še novi kmečki stroji, kot so balirke sena, trosilke gnoja, nakladal-
ke itd., in prtone je bilo potrebno porušiti in razširiti vhode. Nadomestili so jih betonski
stebri v vsej svoji odurnosti. Celo šapla štirn in škalini so romali na smetišča ali so jih raz-
bili z macolami in jih zamešali v beton. Poteptano in izničeno je bilo garaško delo, umet-
nost ročnega klesanja v kamnoseški obrti in znanje, ki se je prenašalo iz roda v rod. Tudi
za stara znamenja so iskali izgovor, češ da je bilo takrat, ko so jih klesali, obdobje nekih
navad ali kot nekakšna moda. Na srečo so na Kras konec prejšnjega tisočletja pričeli pri-
hajati tujci, ki so kupovali stare kraške hiše in jih restavrirali, tako kot je bilo treba. Niti
najmanjšega kamenčka niso zavrgli! Šele takrat so se začeli Kraševci zavedati, da če tu-
jec tako ceni kamen in izdelke iz njega, potem bi morali biti tudi sami ponosni na to svo-
jo dediščino. Novi rodovi kamnosekov so zopet poprijeli za kladiva in moderno orodje in
ustvarjajo po starih izročilih svojih predhodnikov. Stvari so se premaknile v pravo smer,
ob novogradnjah pa tudi starih hišah so se začeli postavljati novi portali ali stari obnovlje-
ni in na njih so se kot okraski poleg ali celo brez krščanskih pojavili tudi stari simboli. Nji-
hovega pomena pa ne pozna skoraj nihče več.
Imel sem priliko prebrati kar nekaj knjižic o kamnoseštvu in kamnosekih različnih
avtorjev in le pri enem (Ivan Pertot, Kamnita dediščina Krasa, Trst: Mladika, 1997) sem zas-
ledil, da je opisal vsaj nekaj okraskov v smislu staroverskih znamenj. Pri vseh ostalih av-
107
