Page 106 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 106
nesnovna krajina krasa
delavnico so imeli Kraševi v najemu ob prvi hiši pri Mahnetovih, desno od pokopališča v
Lokvi, ob cesti v smeri proti Bazovici. Tudi pri njih so imeli nekakšen katalog, seveda že
novejši z vzorci okraskov. V mojih otroških letih je bilo pri njih najpomembneje to, da so
imeli med prvimi v vasi televizor in sem tja lahko hodil s še drugimi otroci gledat razne
otroške oddaje. Pozneje se je z odraščanjem moja pozornost preusmerila v njihovo ob-
delovanje kamenja in raznih strojev, ki so že brneli v delavnici. Sicer pa je bil njihov gospo-
dar Jože, po domače Pepi Krašev, »ana dušca uod človeka« (dobričina). Njegov brat An-
drej Mevlja je imel kot predsednik krajevne skupnosti ogromno zaslug za povojni razvoj
naših dveh vasi. Mene je bil Pepi vedno vesel, saj sem bil že takrat precej zgovoren in ra-
doveden otrok. Če sem ga včasih preveč motil pri delu, mi je dal kakšno macolco (manj-
še kladivo) ali bočardo (kronsko kladivo) in mi dovolil, da sem plenkal (udarjal) po odpad-
lem kamenju in ga poskušal oblikovati. Z gimnazijskimi časi in še pozneje pa sem hodil k
njemu po nasvete in poslušal razne pripovedi o kamnu, o kamnoseštvu in težkem življe-
nju v davnih časih.
Prav zaradi tega »kamnoseškega trikotnika«, pa čeprav sem šel po kakšno poizved-
bo tudi k drugim starostam kamnoseštva na vasi (Svetina, Frankovič), se je v mojem spo-
minu in zapisih ohranilo precej izročila o samem delu, orodju, načinih pridobivanja, izra-
zih in seveda o klesanju simbolov tistih krščanskih in onih ta starih. Vse to delo pa je imelo
svoje kamnoseške regule ali pravila.
Eno od prvih pravil je bilo, da se mora odlomljen večji kamen iz kamnoloma umirt
(umiriti), ker je odtrgan od matere stene in je še nekaj časa živ. Večji kot je bil npr. kvadra-
ten blok za šaplo uod anga kuosa z štirno (obod vodnjaka iz enega kosa), več časa je mo-
ral odležati na odprtem, to pa je trajalo najmanj pet lun, pri manjših kosih, npr. za škaline
(stopnice), pa do tri lune. Po današnje bi bilo to pet oziroma tri mesece. Šele po tej ule-
žani pomiritvi je prišel čas za obdelavo kamna.
Drugo pravilo je veljalo žilam (plastnice) in veržem (spoji plastnic) v kamnu in je za-
devalo to, kakšne so po videzu žile in verži, kako potekajo v kamnu in kakšna je njihova
trdnost. Prav zaradi teh lastnosti se je večji kamniti blok polil z vodo na križ, če je bil kva-
drataste oblike, in podolg, če je bil pravokotne oblike. Po vpojnosti kamna se je določa-
lo, kje se bo začelo špntat (klesati po lokavsko) oziroma štancat (klesati po bazovsko) in
v katero smer se bo naredilo izdolbino.
Tretje pravilo je veljalo sklepanju pogodbe pri naročilu kupca za obdelavo kamni-
tega izdelka. Kot prvo je bilo treba upoštevati željo naročnika, kako naj bi kamniti izde-
lek izgledal po velikosti, namenu in kako naj bi bil okrašen. O vrstah kamna se ni govori-
lo, ker je bil kamen pač tak, kot so ga pridobili v svojem kamnolomu. So pa posebno skrb
posvetili raznim znamenjem in vzorcem, še posebej pri izdelkih, namenjenih za prtuone
jn k`luonje za borjače (portale in oboke vhodov na dvorišča) in medjuone (nosilce gankov)
na hišah ali spomenike grobov. Ostalim izdelkom, kot so jrte z` wkna (kamnite obrobe za
okna), dulenci (pragovi), baše (podstavek za kol latnika), guorne (žlebovi), škalini (stopni-
ce), odrsniki (ščitniki udarcev koles voza), škafence (police za škafe) itd., glede znamenj
niso namenjali preveč pozornosti. So pa ponekod na manjše portale vhodov v štale (hle-
ve) in skednje tudi vklesali razna znamenja. Pri Čufarjevih v Bazovici se je še ohranil na-
čin dogovora za vzorce, ki je potekal takole: »Ben, kašne štance čiješ jemet na prtuone? Kr-
ščanjsče al une po tradecjuni?« (Dobro, kakšno klesanje želiš imeti na portalu? Krščanske
ali one po običaju?) Odgovor: »Ma dej wbuje! Na sredo gurenca dej an križ, na obej jrte pej
106
delavnico so imeli Kraševi v najemu ob prvi hiši pri Mahnetovih, desno od pokopališča v
Lokvi, ob cesti v smeri proti Bazovici. Tudi pri njih so imeli nekakšen katalog, seveda že
novejši z vzorci okraskov. V mojih otroških letih je bilo pri njih najpomembneje to, da so
imeli med prvimi v vasi televizor in sem tja lahko hodil s še drugimi otroci gledat razne
otroške oddaje. Pozneje se je z odraščanjem moja pozornost preusmerila v njihovo ob-
delovanje kamenja in raznih strojev, ki so že brneli v delavnici. Sicer pa je bil njihov gospo-
dar Jože, po domače Pepi Krašev, »ana dušca uod človeka« (dobričina). Njegov brat An-
drej Mevlja je imel kot predsednik krajevne skupnosti ogromno zaslug za povojni razvoj
naših dveh vasi. Mene je bil Pepi vedno vesel, saj sem bil že takrat precej zgovoren in ra-
doveden otrok. Če sem ga včasih preveč motil pri delu, mi je dal kakšno macolco (manj-
še kladivo) ali bočardo (kronsko kladivo) in mi dovolil, da sem plenkal (udarjal) po odpad-
lem kamenju in ga poskušal oblikovati. Z gimnazijskimi časi in še pozneje pa sem hodil k
njemu po nasvete in poslušal razne pripovedi o kamnu, o kamnoseštvu in težkem življe-
nju v davnih časih.
Prav zaradi tega »kamnoseškega trikotnika«, pa čeprav sem šel po kakšno poizved-
bo tudi k drugim starostam kamnoseštva na vasi (Svetina, Frankovič), se je v mojem spo-
minu in zapisih ohranilo precej izročila o samem delu, orodju, načinih pridobivanja, izra-
zih in seveda o klesanju simbolov tistih krščanskih in onih ta starih. Vse to delo pa je imelo
svoje kamnoseške regule ali pravila.
Eno od prvih pravil je bilo, da se mora odlomljen večji kamen iz kamnoloma umirt
(umiriti), ker je odtrgan od matere stene in je še nekaj časa živ. Večji kot je bil npr. kvadra-
ten blok za šaplo uod anga kuosa z štirno (obod vodnjaka iz enega kosa), več časa je mo-
ral odležati na odprtem, to pa je trajalo najmanj pet lun, pri manjših kosih, npr. za škaline
(stopnice), pa do tri lune. Po današnje bi bilo to pet oziroma tri mesece. Šele po tej ule-
žani pomiritvi je prišel čas za obdelavo kamna.
Drugo pravilo je veljalo žilam (plastnice) in veržem (spoji plastnic) v kamnu in je za-
devalo to, kakšne so po videzu žile in verži, kako potekajo v kamnu in kakšna je njihova
trdnost. Prav zaradi teh lastnosti se je večji kamniti blok polil z vodo na križ, če je bil kva-
drataste oblike, in podolg, če je bil pravokotne oblike. Po vpojnosti kamna se je določa-
lo, kje se bo začelo špntat (klesati po lokavsko) oziroma štancat (klesati po bazovsko) in
v katero smer se bo naredilo izdolbino.
Tretje pravilo je veljalo sklepanju pogodbe pri naročilu kupca za obdelavo kamni-
tega izdelka. Kot prvo je bilo treba upoštevati željo naročnika, kako naj bi kamniti izde-
lek izgledal po velikosti, namenu in kako naj bi bil okrašen. O vrstah kamna se ni govori-
lo, ker je bil kamen pač tak, kot so ga pridobili v svojem kamnolomu. So pa posebno skrb
posvetili raznim znamenjem in vzorcem, še posebej pri izdelkih, namenjenih za prtuone
jn k`luonje za borjače (portale in oboke vhodov na dvorišča) in medjuone (nosilce gankov)
na hišah ali spomenike grobov. Ostalim izdelkom, kot so jrte z` wkna (kamnite obrobe za
okna), dulenci (pragovi), baše (podstavek za kol latnika), guorne (žlebovi), škalini (stopni-
ce), odrsniki (ščitniki udarcev koles voza), škafence (police za škafe) itd., glede znamenj
niso namenjali preveč pozornosti. So pa ponekod na manjše portale vhodov v štale (hle-
ve) in skednje tudi vklesali razna znamenja. Pri Čufarjevih v Bazovici se je še ohranil na-
čin dogovora za vzorce, ki je potekal takole: »Ben, kašne štance čiješ jemet na prtuone? Kr-
ščanjsče al une po tradecjuni?« (Dobro, kakšno klesanje želiš imeti na portalu? Krščanske
ali one po običaju?) Odgovor: »Ma dej wbuje! Na sredo gurenca dej an križ, na obej jrte pej
106
