Page 13 - Rok, Marija. 2015. Poti v zaposljivost. Založba Univerze na Primorskem, Koper.

Uvod

Tematika zaposljivosti diplomantov je za visoko šolstvo zelo aktualna in
pogosto predmet raziskav in debat (Davies, 2000; Harvey, 2001; Allison,
Harvey in Nixon, 2002; Crossman in Clarke, 2010; HEGESCO, 2012;
REFLEX, 2012; Pavlin, 2012; Rok, 2014). V agendah se je začela pojavljati
skladno s pojavom teorije človeškega kapitala (npr.: Becker, 1975), ki pou-
darja naloge vlad, da spodbujajo pogoje, ki podpirajo razvoj človeškega ka-
pitala, ker je to vitalnega pomena za gospodarsko rast, temelječo na znanju
v globaliziranem okolju. Izboljšane kompetence in človeški kapital predsta-
vljajo ključen vložek za gospodarstvo in v pomoč tehnološkemu napredku.
Vlade so ukrepanje na področju zaposljivosti diplomantov več ali manj na-
ložile visokošolskim organizacijam. Viri za rast znanja so poleg sistema vi-
sokošolskega izobraževanja tudi procesi na inovativnih delovnih mestih
oziroma učenje z delom.

V mednarodnem okolju imajo na vpis na določen študij velik vpliv
lestvice univerz, rangiranih po zaposljivosti diplomantov. Po Lindber-
gu (2007) je zaposljivost indikator kakovosti izobraževalne institucije kot
tudi družbene relevantnosti visokega šolstva. Mednarodna vrednotenja in
razvrščanja najboljših univerz oblikujejo tudi ocene managerjev gospodar-
skih družb, aktivnih v mednarodnem okolju (EMERGING, 2014). Zapo-
sljivost diplomantov odraža kakovost institucije in ne zajema le poznavanja
trga delovne sile in tehnik pridobitve zaposlitve, temveč tudi razvoj različ-
nih atributov posameznika skozi učni proces in strateški celostni pristop
institucije k problematiki zaposljivosti (Harvey, 2001).

Fenomen zaposljivosti pa se nanaša tudi na posameznikove sposobnos-
ti v odnosu do pričakovanj in zahtev na trgu dela. V tem delu se bomo