Page 16 - Rok, Marija. 2015. Poti v zaposljivost. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 16
Koncept zaposljivosti
širok, ne zelo natančno definiran pojem, ki ga je v grobem mogoče razume-
ti kot zmožnost, da se bo oseba – zaradi svojih znanj, spretnosti in različ-
nih drugih individualnih lastnosti – lahko sorazmerno hitro in brez večjih
težav zaposlila. Podobno Allison, Harvey in Nixon (2002) definirajo zapo-
sljivost kot vstop in gibanje posameznika po trgu dela z izrabljanjem poten-
cialov v smeri trajnostne zaposlitve.
Načelno se definicije zaposljivosti delijo v dve vrsti: v institucionalno
in v zmožnosti študentov, da po diplomi pridobijo zaposlitev, jo zadržijo in
se razvijajo oziroma v njej napredujejo; druga usmeritev pa se veže na pove-
čevanje kakovosti zmožnosti študenta (znanje, spretnosti, talenti, stališča)
in njegovo opolnomočenje (empowering) v procesu kritičnega vseživljenj-
skega učenja.
Pokazatelj zaposljivosti je vezan na obdobje po diplomi, v katerem posa-
16 meznik pridobi zaposlitev, vendar ima ta indeks pomanjkljivost, saj ne meri
atributov razvoja posameznika. Taka (ozka) definicija zaposljivosti pogosto
prihaja s strani oblikovalcev nacionalne politike in tudi visokošolske insti-
tucije pogosto merijo le to: delež diplomantov institucije, ki so se zaposlili
v določenem obdobju po zaključku študija. Nenazadnje to najbolj zanima
tudi Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) v po-
stopkih reakreditacije študijskih programov.
Številni avtorji (npr. Hillage in Pollard, 1998; Cai in Shumilova, 2012)
poudarjajo predvsem kakovostne atribute zaposljivosti, torej zadovoljstvo
z zaposlitvijo, ujemanje s študijsko usmeritvijo in z ravnijo izobrazbe, pla-
čilo, druge nagrade in samoizpolnjevanje. Za delojemalce so pomemb-
ni tudi drugi atributi, kot so varnost zaposlitve, avtonomnost in neodvi-
snost, možnosti napredovanja, delo kot izziv in priložnost za razvoj znanja
in spretnosti ter delo, ki omogoča ravnovesje med obveznostmi pri delu,
družino in družabnim življenjem.
V zaostrenih in spremenljivih razmerah na trgu dela je izredno po-
membno, da so študenti pripravljeni oziroma opremljeni s kompetencami,
s katerimi lahko maksimirajo svoje potenciale za uspešno kariero. Tekma
za delovna mesta je zaostrena, saj število diplomantov, ki vstopajo na trg
dela, stalno raste, število delovnih mest pa se bistveno ne povečuje; poleg
tega upada delež diplomantov glede na skupno število vseh rekrutiranih
kandidatov (Rok, 2014). Tudi bolonjska reforma nalaga visokošolskim in-
stitucijam odzivnost na spremembe v okolju in skrb za povečano zaposlji-
vost diplomantov na vseh stopnjah študija (Zgaga, 2004). Uspešnost diplo-
mantov na trgu dela naj bi bila eden od indikatorjev kakovosti delovanja
univerz.
širok, ne zelo natančno definiran pojem, ki ga je v grobem mogoče razume-
ti kot zmožnost, da se bo oseba – zaradi svojih znanj, spretnosti in različ-
nih drugih individualnih lastnosti – lahko sorazmerno hitro in brez večjih
težav zaposlila. Podobno Allison, Harvey in Nixon (2002) definirajo zapo-
sljivost kot vstop in gibanje posameznika po trgu dela z izrabljanjem poten-
cialov v smeri trajnostne zaposlitve.
Načelno se definicije zaposljivosti delijo v dve vrsti: v institucionalno
in v zmožnosti študentov, da po diplomi pridobijo zaposlitev, jo zadržijo in
se razvijajo oziroma v njej napredujejo; druga usmeritev pa se veže na pove-
čevanje kakovosti zmožnosti študenta (znanje, spretnosti, talenti, stališča)
in njegovo opolnomočenje (empowering) v procesu kritičnega vseživljenj-
skega učenja.
Pokazatelj zaposljivosti je vezan na obdobje po diplomi, v katerem posa-
16 meznik pridobi zaposlitev, vendar ima ta indeks pomanjkljivost, saj ne meri
atributov razvoja posameznika. Taka (ozka) definicija zaposljivosti pogosto
prihaja s strani oblikovalcev nacionalne politike in tudi visokošolske insti-
tucije pogosto merijo le to: delež diplomantov institucije, ki so se zaposlili
v določenem obdobju po zaključku študija. Nenazadnje to najbolj zanima
tudi Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) v po-
stopkih reakreditacije študijskih programov.
Številni avtorji (npr. Hillage in Pollard, 1998; Cai in Shumilova, 2012)
poudarjajo predvsem kakovostne atribute zaposljivosti, torej zadovoljstvo
z zaposlitvijo, ujemanje s študijsko usmeritvijo in z ravnijo izobrazbe, pla-
čilo, druge nagrade in samoizpolnjevanje. Za delojemalce so pomemb-
ni tudi drugi atributi, kot so varnost zaposlitve, avtonomnost in neodvi-
snost, možnosti napredovanja, delo kot izziv in priložnost za razvoj znanja
in spretnosti ter delo, ki omogoča ravnovesje med obveznostmi pri delu,
družino in družabnim življenjem.
V zaostrenih in spremenljivih razmerah na trgu dela je izredno po-
membno, da so študenti pripravljeni oziroma opremljeni s kompetencami,
s katerimi lahko maksimirajo svoje potenciale za uspešno kariero. Tekma
za delovna mesta je zaostrena, saj število diplomantov, ki vstopajo na trg
dela, stalno raste, število delovnih mest pa se bistveno ne povečuje; poleg
tega upada delež diplomantov glede na skupno število vseh rekrutiranih
kandidatov (Rok, 2014). Tudi bolonjska reforma nalaga visokošolskim in-
stitucijam odzivnost na spremembe v okolju in skrb za povečano zaposlji-
vost diplomantov na vseh stopnjah študija (Zgaga, 2004). Uspešnost diplo-
mantov na trgu dela naj bi bila eden od indikatorjev kakovosti delovanja
univerz.
