Page 43 - Hozjan, Dejan, ur., 2015. Razvijanje kakovosti na Univerzi na Primorskem. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 43
razvijanje kulture kakovosti in odličnosti – kriza in izzivi za humanistiko
Pogled od zunaj
V polemiki, ki se je razvila pred časom, je med drugim padla tudi trditev: »Če mislite, da
je edino vprašanje, ki ga minister lahko postavi resornim institucijam ‚Koliko denarja po-
trebujete?‘, se motite.« Ne glede na to, kako tehtamo to trditev, ji ni mogoče ničesar odvze-
ti, pa tudi ne dodati – četudi zveni neprijetno, je v vsej svoji neprijetnosti resnična. Tudi v
tem pogledu je tovrstne projektne pobude treba pozdravljati kot izključno dobrodošle. A v
duhu vprašanja quis custodiet ipsos custodes se moramo vnovič vprašati o merilih za odloči-
tev, kakšna prizadevanja naj takšne pobude podprejo. Na tem mestu ne bi bilo odveč, če se
nekoliko ogradimo od nekoliko radikalnejšega pogleda, da sistem evalvacij, ki jih prav ta-
kšne projektne pobude pomagajo vzpostavljati, deluje zgolj razdiralno (prim. Zarka, 2013).
Vendar pa ne moremo mimo tega, da bi tu nekaj prostora namenili tehtnim pomislekom,
ki jih moramo vnovič citirati in extenso: »Tudi pri evalvaciji univerz gre za poskus, da se
pod pretvezo evalviranja uspešnosti univerzo obravnava, kot da je podjetje. Vpeljava mana-
gerskega modela v univerzo se med drugim kaže v tem, da so prej omenjene instrumental-
ne vrednote (produktivnost, uspešnost in učinkovitost) postale vrednote najvišjega ranga,
čeprav nimajo nobene zveze s tem, kar je raison d‘ être univerz, kar je njihovo poslanstvo in
njihova funkcija v družbi« (Kodelja, 2013, 188).
Še enkrat velja poudariti dejstvo, da s samimi zunanjimi merili ne bi bilo nič narobe,
dokler ta zunanja merila priznava tudi skupnost, ki naj bi jo merila pomagala urejati. Te-
žava nastopi, ko zunanje institucionalni kriteriji, pri katerih (v tem primeru) univerza lah-
ko sodeluje, postanejo že preveč podobni glasu javnosti, kakršnega smo opredelili uvodoma
(»od … se ne da živeti«). Opomba: pisec teh vrstic je besedilo zaključeval ravno še dovolj
pozno, da lahko mednje vključi razmišljanje vidnega slovenskega kolumnista: »Poenostavi-
mo: želimo si manj Lacana in več strojništva, matematike, računalništva in elektrotehnike
ter tudi jezikov – in to na vseh ravneh šolskega sistema. Poleg tega pa je nujno treba ustavi-
ti tudi inflacijo takšnih in drugačnih fakultet, Slovenija je majhna, z združevanjem je treba
spodbujati rigoroznost in kakovost …« (Frankl, 2015).
Poblagovljenje visokega šolstva
V zgoraj omenjenem primeru raziskave javnega mnenja (Slovenski utrip) smo že opozori-
li na precejšnje, skoraj 50-odstotno prekrivanje odgovorov o pogledu na izobrazbo v kore-
laciji z zaposlitvijo, življenjskim standardom itn., pri čemer se sploh ne zdi pomembna ugo-
tovitev, da se približno enak odstotek anketirancev izobražuje na podlagi lastnih želja – le
13,2 % pa z jasno zaposlitveno perspektivo. Ta podatek se sploh ne zdi nespodbuden, a prav
tu tiči prvi problem Pogled na znanje, ki v njem prepoznava tržno dobrino in ki želi torej s
to dobrino tržiti (pri tem pa seveda ne moremo mimo vprašanja »raziskave tržišča« – to-
rej »dejanskih potreb okolja«), je nasproten pogledu na znanje kot družbeno dobrino, ki je
nujno potrebna za delovanje demokratične družbe (Nussbaum, 2010). Vdiranje tržnih za-
konitosti na področje znanja, ki prav zaradi tega vse bolj postaja »trg« in torej lahko govo-
rimo o »trgu znanja« (knowledge economy; prim. Bullen et al., 2004, 10–22) ter o »po-
blagovljenju visokega šolstva« (Miklavič, 2013, 126), v humanistiki nezadržno vzpostavlja
poslovno okolje, kar postavlja pod vprašaj vlogo humanistike v prihodnosti. Kolikor ta po-
slovna paradigma (»dejanske potrebe okolja«) stoji na temeljnih zakonitostih gospodar-
skih disciplin in tehnološkega napredka (»inovativnost«) – in če vidimo, da ima takšno
41
Pogled od zunaj
V polemiki, ki se je razvila pred časom, je med drugim padla tudi trditev: »Če mislite, da
je edino vprašanje, ki ga minister lahko postavi resornim institucijam ‚Koliko denarja po-
trebujete?‘, se motite.« Ne glede na to, kako tehtamo to trditev, ji ni mogoče ničesar odvze-
ti, pa tudi ne dodati – četudi zveni neprijetno, je v vsej svoji neprijetnosti resnična. Tudi v
tem pogledu je tovrstne projektne pobude treba pozdravljati kot izključno dobrodošle. A v
duhu vprašanja quis custodiet ipsos custodes se moramo vnovič vprašati o merilih za odloči-
tev, kakšna prizadevanja naj takšne pobude podprejo. Na tem mestu ne bi bilo odveč, če se
nekoliko ogradimo od nekoliko radikalnejšega pogleda, da sistem evalvacij, ki jih prav ta-
kšne projektne pobude pomagajo vzpostavljati, deluje zgolj razdiralno (prim. Zarka, 2013).
Vendar pa ne moremo mimo tega, da bi tu nekaj prostora namenili tehtnim pomislekom,
ki jih moramo vnovič citirati in extenso: »Tudi pri evalvaciji univerz gre za poskus, da se
pod pretvezo evalviranja uspešnosti univerzo obravnava, kot da je podjetje. Vpeljava mana-
gerskega modela v univerzo se med drugim kaže v tem, da so prej omenjene instrumental-
ne vrednote (produktivnost, uspešnost in učinkovitost) postale vrednote najvišjega ranga,
čeprav nimajo nobene zveze s tem, kar je raison d‘ être univerz, kar je njihovo poslanstvo in
njihova funkcija v družbi« (Kodelja, 2013, 188).
Še enkrat velja poudariti dejstvo, da s samimi zunanjimi merili ne bi bilo nič narobe,
dokler ta zunanja merila priznava tudi skupnost, ki naj bi jo merila pomagala urejati. Te-
žava nastopi, ko zunanje institucionalni kriteriji, pri katerih (v tem primeru) univerza lah-
ko sodeluje, postanejo že preveč podobni glasu javnosti, kakršnega smo opredelili uvodoma
(»od … se ne da živeti«). Opomba: pisec teh vrstic je besedilo zaključeval ravno še dovolj
pozno, da lahko mednje vključi razmišljanje vidnega slovenskega kolumnista: »Poenostavi-
mo: želimo si manj Lacana in več strojništva, matematike, računalništva in elektrotehnike
ter tudi jezikov – in to na vseh ravneh šolskega sistema. Poleg tega pa je nujno treba ustavi-
ti tudi inflacijo takšnih in drugačnih fakultet, Slovenija je majhna, z združevanjem je treba
spodbujati rigoroznost in kakovost …« (Frankl, 2015).
Poblagovljenje visokega šolstva
V zgoraj omenjenem primeru raziskave javnega mnenja (Slovenski utrip) smo že opozori-
li na precejšnje, skoraj 50-odstotno prekrivanje odgovorov o pogledu na izobrazbo v kore-
laciji z zaposlitvijo, življenjskim standardom itn., pri čemer se sploh ne zdi pomembna ugo-
tovitev, da se približno enak odstotek anketirancev izobražuje na podlagi lastnih želja – le
13,2 % pa z jasno zaposlitveno perspektivo. Ta podatek se sploh ne zdi nespodbuden, a prav
tu tiči prvi problem Pogled na znanje, ki v njem prepoznava tržno dobrino in ki želi torej s
to dobrino tržiti (pri tem pa seveda ne moremo mimo vprašanja »raziskave tržišča« – to-
rej »dejanskih potreb okolja«), je nasproten pogledu na znanje kot družbeno dobrino, ki je
nujno potrebna za delovanje demokratične družbe (Nussbaum, 2010). Vdiranje tržnih za-
konitosti na področje znanja, ki prav zaradi tega vse bolj postaja »trg« in torej lahko govo-
rimo o »trgu znanja« (knowledge economy; prim. Bullen et al., 2004, 10–22) ter o »po-
blagovljenju visokega šolstva« (Miklavič, 2013, 126), v humanistiki nezadržno vzpostavlja
poslovno okolje, kar postavlja pod vprašaj vlogo humanistike v prihodnosti. Kolikor ta po-
slovna paradigma (»dejanske potrebe okolja«) stoji na temeljnih zakonitostih gospodar-
skih disciplin in tehnološkega napredka (»inovativnost«) – in če vidimo, da ima takšno
41
