Page 42 - Hozjan, Dejan, ur., 2015. Razvijanje kakovosti na Univerzi na Primorskem. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 42
razvijanje kakovosti na univerzi na primorskem
kompetitivnost v času krize (Repovž, 2015), vendar je treba poudariti, da raziskava ni speci-
ficirala, za kakšno izobrazbo gre po vsebinski plati. Najbolj zanimiv pa je odstotek odgovo-
rov na vprašanje, ali je formalna izobrazba, ki so si jo vprašani pridobili v okviru šolanja, za-
dostovala za potrebe dela, ki ga opravljajo. Le 51 odstotkov vprašanih je namreč odgovorilo,
da jim njihova formalna izobrazba zadostuje za delo, ki ga opravljajo.
Pri tem je zanimivo, da odstotek visoko izobraženih anketirancev v občutno manj-
šem številu meni, da je pridobljena izobrazba zadostna – le 49,7 %, medtem ko je pritrdilo
odgovorilo 55,3 % poklicno izobraženih.
Vprašanje je, kako interpretirati te podatke. Če kaj, govorijo kvečjemu v prid spozna-
nju o nujnosti vseživljenjskega učenja; tistim anketirancem, ki so bili v zadnjem udeleženi v
kakršni koli obliki izobraževanja (6,1 % jih je bilo vključeno v dodiplomski, 4,0 % pa v po-
diplomski študij), je bilo namreč zastavljeno tudi vprašanje, kaj je bil razlog izobraževanja.
V kar 52,8 % so odgovorili, da je bil razlog lastna želja po specifičnem znanju.
Slika 10: Glavni razlogi za izobraževanje.
Vir: Slovenski utrip, januar 2015.
»Uporabno znanje«, ki ga »okolje dejansko potrebuje«?
Če ne drugega, sta bila projekta »Kakovost« in »Internacionalizacija« klasičen primer
tistega, kar bi lahko imenovali »razpršeno financiranje« (diversion of funding; prim. Bul-
len et al., 2004, 3) visokega šolstva in raziskovalne sfere, pri katerem je, kot ugotavljajo znan-
stveniki in pedagogi v različnih evropskih državah, še posebej ranljiva ravno humanistika.
Sistem takšnega financiranja, ki se opira (vse bolj) tudi na različne priložnostne vire dohod-
kov (projektni razpisi, štipendije ipd.), ima na humanistične znanosti kvaren vpliv, zlasti še,
če je v javnosti vse manj konsenza o tem, kaj z njimi storiti (Nussbaum, 2010, 130). Pri tem
je treba posebej poudariti, da je v takšnih akcijah vendar treba prepoznati tudi vse njihove
dobronamerne pobude in pozitivne učinke – o tem bomo v povezavi z našim primerom na-
tančneje spregovorili v sklepnem poglavju »Pod črto«. Težava se skriva drugje, v vrsti na
prvi pogled neočitnih problemov, ki so simptomi razmer, v katerem se je znašlo visoko šol-
stvo in ki omogočajo ustvarjanje vtisa, da je med univerzo v najširšem pomenu besede ter
njenim okoljem zazeval prepad, ki se ves čas le poglablja.
40
kompetitivnost v času krize (Repovž, 2015), vendar je treba poudariti, da raziskava ni speci-
ficirala, za kakšno izobrazbo gre po vsebinski plati. Najbolj zanimiv pa je odstotek odgovo-
rov na vprašanje, ali je formalna izobrazba, ki so si jo vprašani pridobili v okviru šolanja, za-
dostovala za potrebe dela, ki ga opravljajo. Le 51 odstotkov vprašanih je namreč odgovorilo,
da jim njihova formalna izobrazba zadostuje za delo, ki ga opravljajo.
Pri tem je zanimivo, da odstotek visoko izobraženih anketirancev v občutno manj-
šem številu meni, da je pridobljena izobrazba zadostna – le 49,7 %, medtem ko je pritrdilo
odgovorilo 55,3 % poklicno izobraženih.
Vprašanje je, kako interpretirati te podatke. Če kaj, govorijo kvečjemu v prid spozna-
nju o nujnosti vseživljenjskega učenja; tistim anketirancem, ki so bili v zadnjem udeleženi v
kakršni koli obliki izobraževanja (6,1 % jih je bilo vključeno v dodiplomski, 4,0 % pa v po-
diplomski študij), je bilo namreč zastavljeno tudi vprašanje, kaj je bil razlog izobraževanja.
V kar 52,8 % so odgovorili, da je bil razlog lastna želja po specifičnem znanju.
Slika 10: Glavni razlogi za izobraževanje.
Vir: Slovenski utrip, januar 2015.
»Uporabno znanje«, ki ga »okolje dejansko potrebuje«?
Če ne drugega, sta bila projekta »Kakovost« in »Internacionalizacija« klasičen primer
tistega, kar bi lahko imenovali »razpršeno financiranje« (diversion of funding; prim. Bul-
len et al., 2004, 3) visokega šolstva in raziskovalne sfere, pri katerem je, kot ugotavljajo znan-
stveniki in pedagogi v različnih evropskih državah, še posebej ranljiva ravno humanistika.
Sistem takšnega financiranja, ki se opira (vse bolj) tudi na različne priložnostne vire dohod-
kov (projektni razpisi, štipendije ipd.), ima na humanistične znanosti kvaren vpliv, zlasti še,
če je v javnosti vse manj konsenza o tem, kaj z njimi storiti (Nussbaum, 2010, 130). Pri tem
je treba posebej poudariti, da je v takšnih akcijah vendar treba prepoznati tudi vse njihove
dobronamerne pobude in pozitivne učinke – o tem bomo v povezavi z našim primerom na-
tančneje spregovorili v sklepnem poglavju »Pod črto«. Težava se skriva drugje, v vrsti na
prvi pogled neočitnih problemov, ki so simptomi razmer, v katerem se je znašlo visoko šol-
stvo in ki omogočajo ustvarjanje vtisa, da je med univerzo v najširšem pomenu besede ter
njenim okoljem zazeval prepad, ki se ves čas le poglablja.
40
