Page 33 - Poštuvan, Vita, Alenka Tančič Grum, 2015. Program NARA – MOČ strokovnjakom skozi čuječnost. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
Program NARA - MOČ
Ob prvih izkušnjah z rednim opravljanjem vaj doma začnemo spoznavati čuječnost. Naši odzivi
so ob tem lahko zelo različni. Lahko imamo občutek, da nam gredo vaje „dobro od rok“, lahko se
soočamo z nekaterimi ovirami. V procesu učenja se sicer skušamo navajati na neobsojajoč odnos
do svojih izkušenj, vendar je dobro prepoznati tudi ovire, s katerimi se soočamo.
Če smo pozorni na morebitne ovire, s katerimi se srečamo med samostojno vadbo, imamo
možnost prepoznati značilne vzorce, ki veljajo tudi sicer za nas. Med temi je npr. neučakanost
do sprememb, želja in trud, da vajo izvedemo „popolno“, negotovost, ali vajo izvajamo pravilno,
občutki dolgočasja zaradi ponavljajočih vaj. Ovire, ki se bodo večkrat pojavljale med vajami,
lahko odvračajo od redne vadbe in včasih tudi utrjujejo nefunkcionalne vzorce mišljenja. Zato je
pomembno, da si dovolimo njihovo raziskovanje. Ovire so normalen del življenja, odziv nanje pa
vpliva na naše počutje.
V tem srečanju povečamo tudi zavedanje o naših mislih, ki so pogosto zaposlene in raztresene
ter se rade ukvarjajo z ovirami. Velikokrat o teh ruminiramo — v mislih kar naprej premlevamo
stvari, predvsem takšne, ki so čustvene narave. To nas ne pripelje k rešitvi, ampak lahko situacijo
še poslabša. Zato se učimo pozornost namerno usmerjati na dihanje, saj nam to daje možnost, da
smo bolj osredotočeni in zbrani. Dihanje lahko postane sidro, h kateremu se vračamo in ki nam
je vedno na voljo. V drugem srečanju spoznamo vajo Meditacija sede, s pozornostjo na dihanje,
ki pomaga pri osredotočanju, še posebej pa nas lahko poveže s telesnimi občutki.
31
Ob prvih izkušnjah z rednim opravljanjem vaj doma začnemo spoznavati čuječnost. Naši odzivi
so ob tem lahko zelo različni. Lahko imamo občutek, da nam gredo vaje „dobro od rok“, lahko se
soočamo z nekaterimi ovirami. V procesu učenja se sicer skušamo navajati na neobsojajoč odnos
do svojih izkušenj, vendar je dobro prepoznati tudi ovire, s katerimi se soočamo.
Če smo pozorni na morebitne ovire, s katerimi se srečamo med samostojno vadbo, imamo
možnost prepoznati značilne vzorce, ki veljajo tudi sicer za nas. Med temi je npr. neučakanost
do sprememb, želja in trud, da vajo izvedemo „popolno“, negotovost, ali vajo izvajamo pravilno,
občutki dolgočasja zaradi ponavljajočih vaj. Ovire, ki se bodo večkrat pojavljale med vajami,
lahko odvračajo od redne vadbe in včasih tudi utrjujejo nefunkcionalne vzorce mišljenja. Zato je
pomembno, da si dovolimo njihovo raziskovanje. Ovire so normalen del življenja, odziv nanje pa
vpliva na naše počutje.
V tem srečanju povečamo tudi zavedanje o naših mislih, ki so pogosto zaposlene in raztresene
ter se rade ukvarjajo z ovirami. Velikokrat o teh ruminiramo — v mislih kar naprej premlevamo
stvari, predvsem takšne, ki so čustvene narave. To nas ne pripelje k rešitvi, ampak lahko situacijo
še poslabša. Zato se učimo pozornost namerno usmerjati na dihanje, saj nam to daje možnost, da
smo bolj osredotočeni in zbrani. Dihanje lahko postane sidro, h kateremu se vračamo in ki nam
je vedno na voljo. V drugem srečanju spoznamo vajo Meditacija sede, s pozornostjo na dihanje,
ki pomaga pri osredotočanju, še posebej pa nas lahko poveže s telesnimi občutki.
31
