Page 68 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 68
krvavi poljub svobode
nemu dogajanju. Nekateri so se podali v zasledovanje galjotov z namenom, da
bi izkoristili nepričakovano in nadvse redko priložnost ter galjote oropali de-
narja in blaga z galeje. Pri tem so bili kmetje napadalni in nasilni, združeni v
skupine, ki so štele po več mož. A galjoti so pri Kraševcih iskali predvsem po-
moč in pogostitev, želeli so si miru in varnosti, hoteli so se oddaljiti od mo-
rebitnih zasledovalcev in se umakniti na varno. Za vse to so bili pripravljeni
dobro plačati in nagrajevati. Dejansko so Kraševci galjotom poleg nasilnega
pristopa nudili tudi pomoč in gostoljubje proti plačilu, galjoti pa so kmete z
denarjem in predmeti plačevali in nagrajevali za njihove usluge, ko so jim po-
kazali pot, jih pospremili ali pogostili v gostilnah in po domovih. Iz virov si-
cer ni mogoče razbrati, kakšno je bilo razmerje med nasilnostjo in prijaznost-
jo kmetov pri pridobivanju koristi od galjotov v obliki denarja in predmetov,
saj so na zaslišanjih vsi kmetje zatrjevali, da so denar, oblačila in orožje prejeli
v dar ali pa našli po naključju, ne pa tudi, da bi šlo za plen napadov in ropov.
Kljub temu je mogoče sklepati, da je bilo prisotno oboje, nasilje in pomoč, pri
čemer so kmetje v zameno za pomoč pričakovali in tudi zahtevali poplačilo.
V povezavi z odnosom kraških prebivalcev do ubežnikov je mogoče
opaziti tudi razliko med količino informacij o srečanjih z galjoti italijanske-
ga in slovanskega porekla. Eni in drugi skupaj so predstavljali veliko večino
ubežnikov. Medtem ko večji del pričevanj o bolj ali manj nasilnih interakci-
jah zadeva srečanja med kmeti in galjoti, ki so govorili italijansko, o ostalih v
devinskih sodnih virih ni ne duha ne sluha. Ugibati je mogoče, da so se galjoti
po poreklu iz dežel vzhodnega Jadrana laže sporazumevali s kraškimi doma-
čini in so zaradi tega bolj gladko prišli skozi. Pri tem je smotrno upoštevati,
da je bilo leto 1605 še dovolj blizu obdobju, ko so se na Kras naseljevali prebež-
niki s hrvaških in bosanskih območij, vključno z uskoki.1 V primeru srečanja
je to lahko predstavljalo dodatno prednost.
Vsekakor so le redki kmetje priznali, da so prejeli denar, večinoma so to
zanikali ali zamolčali. Tako je ugotavljal tudi upravitelj (castellano) devinske-
ga gospostva in glavarstva Ludovico Lengo, ki je vodil proces in zaslišanja. V
poročilu svojemu nadrejenemu, devinskemu gospodu in glavarju grofu Raj-
mundu Thurnu (Raimundus a Turri), o poteku sodne preiskave je po dveh
tednih od začetka zaslišanj obveščal, kako naj bi tržaška gospoda Domeni-
co Burlo in Giusto Giuliani ter »neki služabnik vikarja v Trstu« (un servi-
tor del Vicario di Trieste), to je glavarjevega namestnika, po vaseh devinskega
gospostva kmetom zamenjali veliko srebrnikov za drug denar, pri menjavi pa
naj bi zaslužili vsak po štirideset dukatov. Ludovico Lengo je sklepal, da je na
1 Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, 25.
68
nemu dogajanju. Nekateri so se podali v zasledovanje galjotov z namenom, da
bi izkoristili nepričakovano in nadvse redko priložnost ter galjote oropali de-
narja in blaga z galeje. Pri tem so bili kmetje napadalni in nasilni, združeni v
skupine, ki so štele po več mož. A galjoti so pri Kraševcih iskali predvsem po-
moč in pogostitev, želeli so si miru in varnosti, hoteli so se oddaljiti od mo-
rebitnih zasledovalcev in se umakniti na varno. Za vse to so bili pripravljeni
dobro plačati in nagrajevati. Dejansko so Kraševci galjotom poleg nasilnega
pristopa nudili tudi pomoč in gostoljubje proti plačilu, galjoti pa so kmete z
denarjem in predmeti plačevali in nagrajevali za njihove usluge, ko so jim po-
kazali pot, jih pospremili ali pogostili v gostilnah in po domovih. Iz virov si-
cer ni mogoče razbrati, kakšno je bilo razmerje med nasilnostjo in prijaznost-
jo kmetov pri pridobivanju koristi od galjotov v obliki denarja in predmetov,
saj so na zaslišanjih vsi kmetje zatrjevali, da so denar, oblačila in orožje prejeli
v dar ali pa našli po naključju, ne pa tudi, da bi šlo za plen napadov in ropov.
Kljub temu je mogoče sklepati, da je bilo prisotno oboje, nasilje in pomoč, pri
čemer so kmetje v zameno za pomoč pričakovali in tudi zahtevali poplačilo.
V povezavi z odnosom kraških prebivalcev do ubežnikov je mogoče
opaziti tudi razliko med količino informacij o srečanjih z galjoti italijanske-
ga in slovanskega porekla. Eni in drugi skupaj so predstavljali veliko večino
ubežnikov. Medtem ko večji del pričevanj o bolj ali manj nasilnih interakci-
jah zadeva srečanja med kmeti in galjoti, ki so govorili italijansko, o ostalih v
devinskih sodnih virih ni ne duha ne sluha. Ugibati je mogoče, da so se galjoti
po poreklu iz dežel vzhodnega Jadrana laže sporazumevali s kraškimi doma-
čini in so zaradi tega bolj gladko prišli skozi. Pri tem je smotrno upoštevati,
da je bilo leto 1605 še dovolj blizu obdobju, ko so se na Kras naseljevali prebež-
niki s hrvaških in bosanskih območij, vključno z uskoki.1 V primeru srečanja
je to lahko predstavljalo dodatno prednost.
Vsekakor so le redki kmetje priznali, da so prejeli denar, večinoma so to
zanikali ali zamolčali. Tako je ugotavljal tudi upravitelj (castellano) devinske-
ga gospostva in glavarstva Ludovico Lengo, ki je vodil proces in zaslišanja. V
poročilu svojemu nadrejenemu, devinskemu gospodu in glavarju grofu Raj-
mundu Thurnu (Raimundus a Turri), o poteku sodne preiskave je po dveh
tednih od začetka zaslišanj obveščal, kako naj bi tržaška gospoda Domeni-
co Burlo in Giusto Giuliani ter »neki služabnik vikarja v Trstu« (un servi-
tor del Vicario di Trieste), to je glavarjevega namestnika, po vaseh devinskega
gospostva kmetom zamenjali veliko srebrnikov za drug denar, pri menjavi pa
naj bi zaslužili vsak po štirideset dukatov. Ludovico Lengo je sklepal, da je na
1 Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, 25.
68
