Page 71 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 71
iv ljudi, skupnosti in lokalnih oblasti na habsburški strani
Kranjske. Predstavniki izvršne mestne oblasti (»sodniki in rektorji«) in trža-
ški meščani so izkazali bistveno večjo pozornost do ohranjanja jurisdikcije in
pristojnosti nad svojim ozemljem pred vdorom Benečanov. Po drugi strani so
si s takim stališčem prav gotovo nameravali zagotoviti možnost okoriščanja z
nastalo situacijo. Na to jasno kažejo različni primeri in pričevanja, od posku-
sa oropanja nasedle galeje, ki je spodletel zaradi hitrega prihoda Koprčanov,
do zasledovanj galjotov, ropov in menjav denarja v Trstu in na Krasu s strani
navadnih meščanov in še posebej predstavnikov višjega sloja. Med plemeniti-
mi Tržačani, ki se na Krasu omenjajo kot zasledovalci galjotov ali kot tisti, ki
so kmetom (ne)ugodno menjali prejeti denar in se pri tem okoristili, je bil celo
Giusto Giuliani, to je zgoraj omenjeni član tržaške trojke »rektorjev in sod-
nikov« (!), ki ni dovolil njihove izročitve Benečanom, poleg njega pa še »sin
Zotta de Leo«, ki je nosil isti priimek kot drugi član trojke »rektorjev in sod-
nikov« Pietro de Leo.
V Trstu se kaže tudi drugačno razmerje sil med predstavniki osrednje in
mestne oblasti kot v Gorici, saj je v Trstu prevladala linija meščanov, v Gorici
pa je zadeve vodil glavarjev namestnik, predstavnik vladarja. Poleg tega je tr-
žaški glavarjev namestnik nameraval uslišati pozive Benečanov k aretaciji in
izročitvi galjotov, goriški pa jih je sicer dal aretirati, ni pa jih tudi izročil. V Tr-
stu so galjote odgnali, v Gorici pa so jih še dolgo zadržali v zaporu.
Navkljub drugačnim, prijaznim zagotovilom v duhu dobrososedskih
odnosov, s katerimi so se habsburške lokalne oblasti odzivale na beneške proš-
nje po sodelovanju, si tudi v drugih znanih primerih niso prizadevale za to,
da bi aretirale galjote, ki so prehajali njihovo ozemlje, temveč so si kvečjemu
poskusile prisvojiti, kar so imeli vrednega in dragocenega. Beneški kapetan v
Rašporju Marc‘Antonio Erizzo je že 7. maja 1605 v svojem poročilu v Benetke
zaprepadeno ugotavljal, kako je »malo možnosti, da bi pridobili karkoli na-
zaj ali jih dobili v roke«, saj so imetniki gospostev na Krasu in nasploh na Pri-
morskem »z veseljem sprejeli tiste lopove, od katerih so pridobili, kolikor so
le mogli, in jih nato napotili dalje«, pri čemer je posebej navajal primera gos-
postev Senožeče in Prem (con allegrezza hanno recettati quei ribaldi, dai qu-
ali hanno tratto quel più, c‘ hanno potuto, et poi fattili partire). Tak pristop je
Erizzo pripisoval dejstvu, da so bili imetniki gospostev na habsburški strani v
bistvu »plačanci, ki kupujejo jurisdikcije« in katerim je le do zaslužka, ne pa
tudi do dobrososedskih odnosov (sendo la maggior parte di questi ministri Ar-
ciducali gente mercenaria, che compra le giurisditioni).9 S tem je imel v mislih
9 AMSI, Dispacci del capitano di Raspo, str. 262–263.
71
Kranjske. Predstavniki izvršne mestne oblasti (»sodniki in rektorji«) in trža-
ški meščani so izkazali bistveno večjo pozornost do ohranjanja jurisdikcije in
pristojnosti nad svojim ozemljem pred vdorom Benečanov. Po drugi strani so
si s takim stališčem prav gotovo nameravali zagotoviti možnost okoriščanja z
nastalo situacijo. Na to jasno kažejo različni primeri in pričevanja, od posku-
sa oropanja nasedle galeje, ki je spodletel zaradi hitrega prihoda Koprčanov,
do zasledovanj galjotov, ropov in menjav denarja v Trstu in na Krasu s strani
navadnih meščanov in še posebej predstavnikov višjega sloja. Med plemeniti-
mi Tržačani, ki se na Krasu omenjajo kot zasledovalci galjotov ali kot tisti, ki
so kmetom (ne)ugodno menjali prejeti denar in se pri tem okoristili, je bil celo
Giusto Giuliani, to je zgoraj omenjeni član tržaške trojke »rektorjev in sod-
nikov« (!), ki ni dovolil njihove izročitve Benečanom, poleg njega pa še »sin
Zotta de Leo«, ki je nosil isti priimek kot drugi član trojke »rektorjev in sod-
nikov« Pietro de Leo.
V Trstu se kaže tudi drugačno razmerje sil med predstavniki osrednje in
mestne oblasti kot v Gorici, saj je v Trstu prevladala linija meščanov, v Gorici
pa je zadeve vodil glavarjev namestnik, predstavnik vladarja. Poleg tega je tr-
žaški glavarjev namestnik nameraval uslišati pozive Benečanov k aretaciji in
izročitvi galjotov, goriški pa jih je sicer dal aretirati, ni pa jih tudi izročil. V Tr-
stu so galjote odgnali, v Gorici pa so jih še dolgo zadržali v zaporu.
Navkljub drugačnim, prijaznim zagotovilom v duhu dobrososedskih
odnosov, s katerimi so se habsburške lokalne oblasti odzivale na beneške proš-
nje po sodelovanju, si tudi v drugih znanih primerih niso prizadevale za to,
da bi aretirale galjote, ki so prehajali njihovo ozemlje, temveč so si kvečjemu
poskusile prisvojiti, kar so imeli vrednega in dragocenega. Beneški kapetan v
Rašporju Marc‘Antonio Erizzo je že 7. maja 1605 v svojem poročilu v Benetke
zaprepadeno ugotavljal, kako je »malo možnosti, da bi pridobili karkoli na-
zaj ali jih dobili v roke«, saj so imetniki gospostev na Krasu in nasploh na Pri-
morskem »z veseljem sprejeli tiste lopove, od katerih so pridobili, kolikor so
le mogli, in jih nato napotili dalje«, pri čemer je posebej navajal primera gos-
postev Senožeče in Prem (con allegrezza hanno recettati quei ribaldi, dai qu-
ali hanno tratto quel più, c‘ hanno potuto, et poi fattili partire). Tak pristop je
Erizzo pripisoval dejstvu, da so bili imetniki gospostev na habsburški strani v
bistvu »plačanci, ki kupujejo jurisdikcije« in katerim je le do zaslužka, ne pa
tudi do dobrososedskih odnosov (sendo la maggior parte di questi ministri Ar-
ciducali gente mercenaria, che compra le giurisditioni).9 S tem je imel v mislih
9 AMSI, Dispacci del capitano di Raspo, str. 262–263.
71
