Page 112 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 112
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
108–40). Likovno bržkone izvira iz reliefov grške klasične dobe, kjer so bile
gostije pokojnikov upodobljene na posvetitvenih reliefih ob grobovih hero-
jev (heroa), večji razmah pa so doživele v helenizmu, posebej v Mali Aziji in
na Egejskih otokih (Conrad 2004, 57; Ciongradi 2007, 117; Stewart 2009, 255).
V rimski dobi je bil motiv v nagrobni umetnosti razprostranjen doma-
la po vseh provincah, vse od sredine prvega stoletja dalje pa do pozne an-
tike (Noelke 2005, 155–56, op. 1). Še največ ga je bilo na območjih, ki so bila
zavoljo svoje lege pod neposrednim vplivom grške umetnosti, kakor so de-
nimo obale Črnega morja, medtem ko ga je npr. na nagrobne spomenike
Porenja zaneslo vojaštvo (Noelke 2000, 61; Stewart 2009, 255). Med seboj se
upodobitve razlikujejo v številnih podrobnostih glede na geografsko lego,
največkrat prikazana različica prikazuje moškega ali žensko oziroma veči-
noma zakonski par, ki se domala v vseh primerih lahko identificira s po-
kojnikoma. Upodobljena sta v polležečem položaju na postelji (kline). Pred
njima je v sprednjem planu trinožna miza (mensa tripes), na katero sužn-
ji nosijo hrano in posodje za vino. Portretiranec navadno drži čašo, redke-
je robec (Dunbabin 2003, 104–10; Stewart 2009, 253–55).
Eno izmed večjih žarišč te tematike je bilo tudi v Panoniji, še posebej
veliko primerkov je bilo odkritih v spodnjepanonskem Akvinku (Burger
1959, 37; Diez 1959–1961, 47–48). Za to provinco specifičen prizor je običajno
zajet v okrajšani obliki (prim. Schober 1923, 203; Diez 1959–1961; Barkóczi
1983–1983, 123–32; Kastelic 1998, 433; Lovenjak 1998, 305). Najopaznejša raz-
lika v primerjavi z največkrat razširjeno različico je, da postelja s pokoj-
nikom ni prisotna in je motiv zreduciran na trinožno mizo, ki jo obdaja-
jo služabniki. Upodobitev gostije z ležečim pokojnikom nastopa v Panoniji
le redko, jo pa najdemo jugovzhodno od nje: v Trakiji, Grčiji ter Mali Aziji
(Barkóczi 1982–1983, 123, 145).
Na reliefni površini je upodobitev največkrat locirana v ožji pas med
osrednjim likovnim poljem in napisom (Dunbabin 2003, 108; Ciongradi
2007, 117; Stewart 2009, 255). Ob veliki mensa tripes na sredini stoji na levi
mladenka s kozarcem, neko škatlico ter žrtvenim prtom (mappa), na des-
ni strani pa je mladenič, ki nosi čašo ali kakšno drugo obredno posod-
je. Bistveno redkeje stoji za služabnikoma še po en lik (npr. Lupa n. d.,
694, 3792, 3874). Na mizi so običajno razne posode, hlebci kruha ali sadje.
Trinožna miza je upodobljena predimenzonirano, tako da sega skoraj do
zgornjega roba polja, služabniki ob njej pa so premajhni (Diez 1959–1961,
47; Diez [1960] 2011, 71). V sosednji provinci Norik z nekaj redkimi izjema-
mi, kakor sta denimo prizora v Šempetru (Lupa n. d., 4126) in Flaviji Solvi
110
108–40). Likovno bržkone izvira iz reliefov grške klasične dobe, kjer so bile
gostije pokojnikov upodobljene na posvetitvenih reliefih ob grobovih hero-
jev (heroa), večji razmah pa so doživele v helenizmu, posebej v Mali Aziji in
na Egejskih otokih (Conrad 2004, 57; Ciongradi 2007, 117; Stewart 2009, 255).
V rimski dobi je bil motiv v nagrobni umetnosti razprostranjen doma-
la po vseh provincah, vse od sredine prvega stoletja dalje pa do pozne an-
tike (Noelke 2005, 155–56, op. 1). Še največ ga je bilo na območjih, ki so bila
zavoljo svoje lege pod neposrednim vplivom grške umetnosti, kakor so de-
nimo obale Črnega morja, medtem ko ga je npr. na nagrobne spomenike
Porenja zaneslo vojaštvo (Noelke 2000, 61; Stewart 2009, 255). Med seboj se
upodobitve razlikujejo v številnih podrobnostih glede na geografsko lego,
največkrat prikazana različica prikazuje moškega ali žensko oziroma veči-
noma zakonski par, ki se domala v vseh primerih lahko identificira s po-
kojnikoma. Upodobljena sta v polležečem položaju na postelji (kline). Pred
njima je v sprednjem planu trinožna miza (mensa tripes), na katero sužn-
ji nosijo hrano in posodje za vino. Portretiranec navadno drži čašo, redke-
je robec (Dunbabin 2003, 104–10; Stewart 2009, 253–55).
Eno izmed večjih žarišč te tematike je bilo tudi v Panoniji, še posebej
veliko primerkov je bilo odkritih v spodnjepanonskem Akvinku (Burger
1959, 37; Diez 1959–1961, 47–48). Za to provinco specifičen prizor je običajno
zajet v okrajšani obliki (prim. Schober 1923, 203; Diez 1959–1961; Barkóczi
1983–1983, 123–32; Kastelic 1998, 433; Lovenjak 1998, 305). Najopaznejša raz-
lika v primerjavi z največkrat razširjeno različico je, da postelja s pokoj-
nikom ni prisotna in je motiv zreduciran na trinožno mizo, ki jo obdaja-
jo služabniki. Upodobitev gostije z ležečim pokojnikom nastopa v Panoniji
le redko, jo pa najdemo jugovzhodno od nje: v Trakiji, Grčiji ter Mali Aziji
(Barkóczi 1982–1983, 123, 145).
Na reliefni površini je upodobitev največkrat locirana v ožji pas med
osrednjim likovnim poljem in napisom (Dunbabin 2003, 108; Ciongradi
2007, 117; Stewart 2009, 255). Ob veliki mensa tripes na sredini stoji na levi
mladenka s kozarcem, neko škatlico ter žrtvenim prtom (mappa), na des-
ni strani pa je mladenič, ki nosi čašo ali kakšno drugo obredno posod-
je. Bistveno redkeje stoji za služabnikoma še po en lik (npr. Lupa n. d.,
694, 3792, 3874). Na mizi so običajno razne posode, hlebci kruha ali sadje.
Trinožna miza je upodobljena predimenzonirano, tako da sega skoraj do
zgornjega roba polja, služabniki ob njej pa so premajhni (Diez 1959–1961,
47; Diez [1960] 2011, 71). V sosednji provinci Norik z nekaj redkimi izjema-
mi, kakor sta denimo prizora v Šempetru (Lupa n. d., 4126) in Flaviji Solvi
110
