Page 115 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 115
pogrebna gostija na nagrobni steli julije jukunde iz črnomlja
jena na določeno obdobje; najzgodnejši znani primerek izvira iz 1. stoletja,
navzgor pa so omejeni s seversko dobo (Rothe 2012, 209).
Njen soprog nosi tuniko in sagum, spet na desnem ramenu s fibulo.
V roki drži nek močno poškodovan predmet, morda zvitek. Zaznamujejo
ga na koncih privihani brki in komajda razvidna kratka brada. Ob osredn-
ji niši se na vsaki strani nahaja še ožja niša, znotraj katere pod noriško-pa-
nonsko voluto stojita dekle v dolgem oblačilu s košarico in ogledalom (levo)
oziroma mladenič v tuniki (desno). Zaradi poškodovanosti površine ni
mogoče presoditi, kaj nosi v rokah. Nad lokoma sta v zaklinkih navzven
obrnjena delfina.
Sagum, ki ga nosi pokojnik, je bil v najširši uporabi od cesarja Karakale
(211–217) dalje, ko je postal obvezni del vojaške uniforme (Pochmarski 1996,
129; Rothe 2012, 159–60, op. 199; Migotti 2013, 262; Ubl 2013, 308). Čeprav
sprva nedvomno vojaško oblačilo, ga je pričelo nositi tudi civilno prebi-
valstvo, četudi vsaj v Panoniji ne šele po Karakalinih reformah, kot se je
zmotno domnevalo (Rothe 2012, 160–63; Handy in Pochmarski 2016, 124–
28). Poenostavljeno se je za mesta, v katerih je prebival civilni živelj, pred-
postavljalo, da je upodobljenec v sagumu civilist, medtem ko se je v mestih
z nastanjenim vojaštvom domnevalo ravno obratno, da ga nosi pripadnik
vojske – premisa, ki pa ne drži nujno (Migotti 2013, 259–60).
Pod osrednjim poljem sledi najprej rastlinski friz s srčasto oblikovani-
mi listi in stiliziranim listom, ki se vzpenja tik nad sredino trinožne mize
in jo s tem dodatno poudarja. Spodaj sledi prizor pogrebne gostije (slika
2). Trinožna miza je pomaknjena rahlo v levo, na njej pa se nahajajo trije
hlebci kruha. Na desni strani ob njej stoji visoka košara, za katero sta dva
služabnika, oblečena v za panonski prostor običajno opravo služabnikov
– tuniko z dolgimi, ozkimi rokavi (tunica manicata), značilno za starosel-
ce (cf. Rothe 2012, 149–50). V dvignjenih desnicah nosita obredno posod-
je, spuščena leva roka pa počiva ob telesu. Levi lik z njo drži nek podol-
govat predmet, rog (?), desni pa žrtveni prt (mappa). Zagonetnejša je leva
stran mize, ob kateri za služabnikom v isti opravi in s čašo v desnici z des-
no nogo pred levo stopa proti mizi gol moški lik. V dvignjeni levici stiska za
konec pastirske palice (pedum), na katere zavitem koncu je obešena košara
ali morda culica (?). V drugi roki drži nek ukrivljen predmet, morda srp ali
pa nož za obrezovanje trte (?).
113
jena na določeno obdobje; najzgodnejši znani primerek izvira iz 1. stoletja,
navzgor pa so omejeni s seversko dobo (Rothe 2012, 209).
Njen soprog nosi tuniko in sagum, spet na desnem ramenu s fibulo.
V roki drži nek močno poškodovan predmet, morda zvitek. Zaznamujejo
ga na koncih privihani brki in komajda razvidna kratka brada. Ob osredn-
ji niši se na vsaki strani nahaja še ožja niša, znotraj katere pod noriško-pa-
nonsko voluto stojita dekle v dolgem oblačilu s košarico in ogledalom (levo)
oziroma mladenič v tuniki (desno). Zaradi poškodovanosti površine ni
mogoče presoditi, kaj nosi v rokah. Nad lokoma sta v zaklinkih navzven
obrnjena delfina.
Sagum, ki ga nosi pokojnik, je bil v najširši uporabi od cesarja Karakale
(211–217) dalje, ko je postal obvezni del vojaške uniforme (Pochmarski 1996,
129; Rothe 2012, 159–60, op. 199; Migotti 2013, 262; Ubl 2013, 308). Čeprav
sprva nedvomno vojaško oblačilo, ga je pričelo nositi tudi civilno prebi-
valstvo, četudi vsaj v Panoniji ne šele po Karakalinih reformah, kot se je
zmotno domnevalo (Rothe 2012, 160–63; Handy in Pochmarski 2016, 124–
28). Poenostavljeno se je za mesta, v katerih je prebival civilni živelj, pred-
postavljalo, da je upodobljenec v sagumu civilist, medtem ko se je v mestih
z nastanjenim vojaštvom domnevalo ravno obratno, da ga nosi pripadnik
vojske – premisa, ki pa ne drži nujno (Migotti 2013, 259–60).
Pod osrednjim poljem sledi najprej rastlinski friz s srčasto oblikovani-
mi listi in stiliziranim listom, ki se vzpenja tik nad sredino trinožne mize
in jo s tem dodatno poudarja. Spodaj sledi prizor pogrebne gostije (slika
2). Trinožna miza je pomaknjena rahlo v levo, na njej pa se nahajajo trije
hlebci kruha. Na desni strani ob njej stoji visoka košara, za katero sta dva
služabnika, oblečena v za panonski prostor običajno opravo služabnikov
– tuniko z dolgimi, ozkimi rokavi (tunica manicata), značilno za starosel-
ce (cf. Rothe 2012, 149–50). V dvignjenih desnicah nosita obredno posod-
je, spuščena leva roka pa počiva ob telesu. Levi lik z njo drži nek podol-
govat predmet, rog (?), desni pa žrtveni prt (mappa). Zagonetnejša je leva
stran mize, ob kateri za služabnikom v isti opravi in s čašo v desnici z des-
no nogo pred levo stopa proti mizi gol moški lik. V dvignjeni levici stiska za
konec pastirske palice (pedum), na katere zavitem koncu je obešena košara
ali morda culica (?). V drugi roki drži nek ukrivljen predmet, morda srp ali
pa nož za obrezovanje trte (?).
113
