Page 20 - Potocco, Marcello, ed. 2018. Literatura v preseku družbe, družba v preseku literature. The Crossroads of Literature and Social Praxis. Zbornik povzetkov. Book of Abstracts. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 20
eratura v preseku družbe, družba v preseku literature, ljubljana, 2018 18 Varja Balžalorsky Antić
Univerza v Ljubljani
Ženski pesemski diskurzi znotraj spleta povojnih
ideologij: nekaj vidikov
Prispevek bo skušal razgrniti nekatere vidike zoperstavljanja različnim
ideologemom, ki so se vzpostavili v družbeno-političnem in kultur
no-literarnem sistemu ter literarnem diskurzu v prvih desetletjih po
drugi svetovni vojni, in sicer pri nekaterih ženskih pesnicah. Soodno
snost in tenzijo med ideologijo in poezijo bom najprej obravnavala s
perspektive vzpostavljanja novih pesniških paradigem in ideološko
-estetičnega odziva nanje na primeru zbirke Senca v srcu Ade Škerl,
ki je bila objavljena v času razmaha t. i. graditeljske poezije kot ideo
loško predpisane poetološke norme. Kot dejanska utemeljiteljica t. i.
pesniškega intimizma, povsem nasprotnega slavilni poeziji, ta zbirka ni
bila le spregledana, temveč, kot je razvidno iz tedanjih burnih kritiških
odzivov, obsojena na marginalizacijo in celo izobčenje, do prave reka
nonizacije pesnice pa je prišlo šele na začetku naslednjega tisočletja.
Na veliko bolj odobravajoče odzive sta naleteli zbirki Mesečev konj in
Naplavljeni plen Saše Vegri, ki je najbolj izpostavljena oziroma (po lite
rarnozgodovinskih kategorizacijah) edina ženska predstavnica prvega
vala t. i. kritične generacije. Pri slednji dobi tenzija med vladajočo ide
ologijo in novo uveljavljujočo se paradigmo modernizma ostrejše to
ne, pesniški glas Vegrijeve iz njenih prvih dveh zbirk pa s tega aspekta
kaže nekatere posebnosti v primerjavi z drugimi osrednjimi zbirkami
(moških avtorjev), ki so zaznamovale nastop kritične generacije. Na
»drugačnost« tega pesniškega glasu je opozorila že tedanja literar
na kritika, ki v nasprotju s primerom Škerlove sicer ni bila odklonilna,
vendar je, kot se pokaže, ostala močno zakoreninjena v patriarhal
nem kritiškem diskurzu. Zadnji vidik, ki ga želim načeti v tem prispev
ku, je vprašanje ideologije materinstva. Iz gradiva, ki ga ponujajo javna
občila, ki so obravnavala žensko problematiko po koncu druge sve
tovne vojne, zlasti glasilo Naša žena, je razvidno, da je ideologija »ma
terinjenja« kot najbolj določujočega elementa ženskosti po kratkem
medvojnem zatišju ponovno vstopila na velika vrata tudi v novo so
cialistično družbo. V prispevku bom kratko izpostavila reprezentaci
je materinstva v nekaterih zbirkah Saše Vegri in Svetlane Makarović,
ki bolj ali manj radikalno, od »znotraj« ali od »zunaj« dekonstruirajo
»materinski mit«.
Univerza v Ljubljani
Ženski pesemski diskurzi znotraj spleta povojnih
ideologij: nekaj vidikov
Prispevek bo skušal razgrniti nekatere vidike zoperstavljanja različnim
ideologemom, ki so se vzpostavili v družbeno-političnem in kultur
no-literarnem sistemu ter literarnem diskurzu v prvih desetletjih po
drugi svetovni vojni, in sicer pri nekaterih ženskih pesnicah. Soodno
snost in tenzijo med ideologijo in poezijo bom najprej obravnavala s
perspektive vzpostavljanja novih pesniških paradigem in ideološko
-estetičnega odziva nanje na primeru zbirke Senca v srcu Ade Škerl,
ki je bila objavljena v času razmaha t. i. graditeljske poezije kot ideo
loško predpisane poetološke norme. Kot dejanska utemeljiteljica t. i.
pesniškega intimizma, povsem nasprotnega slavilni poeziji, ta zbirka ni
bila le spregledana, temveč, kot je razvidno iz tedanjih burnih kritiških
odzivov, obsojena na marginalizacijo in celo izobčenje, do prave reka
nonizacije pesnice pa je prišlo šele na začetku naslednjega tisočletja.
Na veliko bolj odobravajoče odzive sta naleteli zbirki Mesečev konj in
Naplavljeni plen Saše Vegri, ki je najbolj izpostavljena oziroma (po lite
rarnozgodovinskih kategorizacijah) edina ženska predstavnica prvega
vala t. i. kritične generacije. Pri slednji dobi tenzija med vladajočo ide
ologijo in novo uveljavljujočo se paradigmo modernizma ostrejše to
ne, pesniški glas Vegrijeve iz njenih prvih dveh zbirk pa s tega aspekta
kaže nekatere posebnosti v primerjavi z drugimi osrednjimi zbirkami
(moških avtorjev), ki so zaznamovale nastop kritične generacije. Na
»drugačnost« tega pesniškega glasu je opozorila že tedanja literar
na kritika, ki v nasprotju s primerom Škerlove sicer ni bila odklonilna,
vendar je, kot se pokaže, ostala močno zakoreninjena v patriarhal
nem kritiškem diskurzu. Zadnji vidik, ki ga želim načeti v tem prispev
ku, je vprašanje ideologije materinstva. Iz gradiva, ki ga ponujajo javna
občila, ki so obravnavala žensko problematiko po koncu druge sve
tovne vojne, zlasti glasilo Naša žena, je razvidno, da je ideologija »ma
terinjenja« kot najbolj določujočega elementa ženskosti po kratkem
medvojnem zatišju ponovno vstopila na velika vrata tudi v novo so
cialistično družbo. V prispevku bom kratko izpostavila reprezentaci
je materinstva v nekaterih zbirkah Saše Vegri in Svetlane Makarović,
ki bolj ali manj radikalno, od »znotraj« ali od »zunaj« dekonstruirajo
»materinski mit«.
