Page 24 - Potocco, Marcello, ed. 2018. Literatura v preseku družbe, družba v preseku literature. The Crossroads of Literature and Social Praxis. Zbornik povzetkov. Book of Abstracts. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 24
eratura v preseku družbe, družba v preseku literature, ljubljana, 2018 22 Maka Elbakidze
Državna univerza Ivaneja Javakhishvilija v Tbilisiju
Prepovedana domovina: znanstveno delovanje Victorja
Nozadzeja s stališča sovjetske ideologije
»Vsak Gruzijec v tujini je predstavnik svojega naroda« – te besede
je zapisal izseljeni gruzijski pisec in raziskovalec Viktor Nozadze, ki
je bil obsojen na izgnanstvo ter nenehno nomadstvo. Čas njegove
ustvarjalne zrelosti je sovpadel z obdobjem, ko je nova Gruzija, ki
se je od leta 1921 imenovala »komunistična«, prepovedovala delo
vanje vsem, ki si politične prihodnosti države niso znali zamišljati v
rdečih barvah. Pot, ki je zaznamovala njegovo dramatično življenje,
pokriva široko geografsko področje – Francijo, Nemčijo, Avstrijo,
Argentino, Čile, Brazilijo, Španijo in nazadnje spet Francijo ... Med
tem tridesetletnim »tavanjem« je ustvaril šest monumentalnih del,
posvečenih glavnim problemom Rustavelijevega epa Vepkhistqaosa-
ni (»Vitez v panterjevi koži«) – povsem sam, brez finančne podpore,
zahvaljujoč svojemu velikanskemu talentu in volji.
Preučevanje epa Vepkhistqaosani – ali, z Nozadzejevimi besedami,
»iskanje« – se je pričelo ob koncu druge svetovne vojne, v berlin
skem obdobju njegovega življenja. Njegov cilj je bil vključiti razi
skovalno problematiko tega epa v kulturni sistem s preučevanjem
Rustavelijevega svetovnega nazora oziroma njegove povezanosti s
svetovno kulturo, s čimer je prihodnjim generacijam raziskovalcev
olajšal umeščanje gruzijske književnosti v kontekst svetovne civili
zacije. Nozadze je pravilno ugotavljal, da gruzijski narod znotraj ra
zvoja svetovne kulture ne more predstavljati ponudnika, ampak prej
sprejemnika. Sprejemanje kulture, njeno procesiranje v lastni naro
dni zavesti ter njeno presajanje na domača tla niso značilni za vse
narode. In če se je gruzijski narod znotraj svetovne kulture znašel
v položaju sledilca, kjer je ostal še danes, lahko po Nozadzejevem
mnenju to razumemo kot rezultat njegovega nacionalnega talenta.
Namen prispevka je prikazati delovanje ideološkega mehanizma,
zaradi katerega je do konca petdesetih let prejšnjega stoletja No
zadzejevo delo ostalo gruzijskim raziskovalcem neznano in nedo
stopno; preučiti razloge, zakaj se je pred začetkom »perestroj
ke« zdelo nesprejemljivo sklicevati nanj in določiti okoliščine, ki so
omogočile rehabilitacijo Viktorja Nozadzeja kot državljana in razi
skovalca.
Državna univerza Ivaneja Javakhishvilija v Tbilisiju
Prepovedana domovina: znanstveno delovanje Victorja
Nozadzeja s stališča sovjetske ideologije
»Vsak Gruzijec v tujini je predstavnik svojega naroda« – te besede
je zapisal izseljeni gruzijski pisec in raziskovalec Viktor Nozadze, ki
je bil obsojen na izgnanstvo ter nenehno nomadstvo. Čas njegove
ustvarjalne zrelosti je sovpadel z obdobjem, ko je nova Gruzija, ki
se je od leta 1921 imenovala »komunistična«, prepovedovala delo
vanje vsem, ki si politične prihodnosti države niso znali zamišljati v
rdečih barvah. Pot, ki je zaznamovala njegovo dramatično življenje,
pokriva široko geografsko področje – Francijo, Nemčijo, Avstrijo,
Argentino, Čile, Brazilijo, Španijo in nazadnje spet Francijo ... Med
tem tridesetletnim »tavanjem« je ustvaril šest monumentalnih del,
posvečenih glavnim problemom Rustavelijevega epa Vepkhistqaosa-
ni (»Vitez v panterjevi koži«) – povsem sam, brez finančne podpore,
zahvaljujoč svojemu velikanskemu talentu in volji.
Preučevanje epa Vepkhistqaosani – ali, z Nozadzejevimi besedami,
»iskanje« – se je pričelo ob koncu druge svetovne vojne, v berlin
skem obdobju njegovega življenja. Njegov cilj je bil vključiti razi
skovalno problematiko tega epa v kulturni sistem s preučevanjem
Rustavelijevega svetovnega nazora oziroma njegove povezanosti s
svetovno kulturo, s čimer je prihodnjim generacijam raziskovalcev
olajšal umeščanje gruzijske književnosti v kontekst svetovne civili
zacije. Nozadze je pravilno ugotavljal, da gruzijski narod znotraj ra
zvoja svetovne kulture ne more predstavljati ponudnika, ampak prej
sprejemnika. Sprejemanje kulture, njeno procesiranje v lastni naro
dni zavesti ter njeno presajanje na domača tla niso značilni za vse
narode. In če se je gruzijski narod znotraj svetovne kulture znašel
v položaju sledilca, kjer je ostal še danes, lahko po Nozadzejevem
mnenju to razumemo kot rezultat njegovega nacionalnega talenta.
Namen prispevka je prikazati delovanje ideološkega mehanizma,
zaradi katerega je do konca petdesetih let prejšnjega stoletja No
zadzejevo delo ostalo gruzijskim raziskovalcem neznano in nedo
stopno; preučiti razloge, zakaj se je pred začetkom »perestroj
ke« zdelo nesprejemljivo sklicevati nanj in določiti okoliščine, ki so
omogočile rehabilitacijo Viktorja Nozadzeja kot državljana in razi
skovalca.
