Page 143 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 143
mediji v očeh nacionalne manjšine ...
Da bi lažje razumeli vrednostno zanko gornjih akterskih konstatacij,
za katere, če jih takole sopostavimo, lahko rečemo, da se navidezno izmi-
kajo sleherni homogenosti ali uniformnosti, moramo v našo analizo vnes-
ti nov parameter presoje, to je parameter samoumevnosti. Sogovorniki na-
mreč pri naturaliziranem tvorjenju svojih vrednostno obarvanih presoj
svoj »manjšinski pogled« utemeljujejo na nikoli izrečenem, vendar relativ-
no stabiliziranem skupnem mehanizmu, ki jim omogoča, da manjšinski
red stvari presojajo v skladu s principi samoumevnosti. Ko so se izrekali o
dovzetnosti ali nedovzetnosti osrednjih slovenskih, manjšinskih in večin-
skih italijanskih medijev za zgodbe in osebnosti »njihove manjšine«, so av-
tomatično izhajali iz določenih predpostavk. Naj jih za lažje razumevanje
povedanega naštejemo: 1) izhajajo iz predpostavke, po kateri so manjšinski
mediji dolžni in v funkciji, da poročajo o dosežkih, zgodbah in ljudeh man-
jšine, 2) izhajajo tudi iz predpostavke, da so slovenski nacionalni mediji,
torej tisti z rezidenčnim delovanjem v Republiki Sloveniji, po logiki stvari
bolj dolžni poročati o »svoji manjšini« v Italiji kakor italijanski, t. i. večin-
ski mediji, zato ignoriranje ali marginaliziranje manjšinskih tematik v ita-
lijanskih večinskih medijih sprejemajo bolj naturalistično, kakor če takš-
no ignoranco ali marginalizacijo izvajajo slovenski nacionalni mediji, in
3) izhajajo iz predpostavke, da se mediji na obeh straneh meje prvenstveno
raje zanimajo za negativne kakor pozitivne zgodbe njihove manjšine.
Tovrstno intersubjektivno branje akterskih perspektiv nas spravi v
analitično zadrego, ko moramo ugotoviti, da tako italijanski nacionalni
diskurz, instrumentaliziran skozi italijanske medije, kakor tudi slovenski
nacionalni diskurz, reprezentiran v slovenskih medijih, na singularne toč-
ke manjšine, torej na njene posameznike, deluje izolirajoče ali celo ogroža-
joče in da se zamejski slovenski manjšinski diskurz, dominantno komuni-
ciran prav skozi manjšinske medije, kaže kot nekakšen medijski rezervat,
ki manjšincem v naši etnografiji predstavlja edini oprijemljiv obet za me-
dijsko prosperiteto manjšine. To tudi deloma pojasni stalno zatrjevanje šte-
vilnih sogovornikov glede vitalne pomembnosti vodilnega manjšinskega
medija, tj. časnika Primorski dnevnik, pa tudi drugih manjšinskih komu-
nikacijskih kanalov, za simbolno eleviranost družbene pozicioniranosti in
politične etabliranosti slovenske nacionalne manjšine v Italiji. Slednje lah-
ko ilustriramo z naslednjo izreko:
Posebno pozitivno vlogo ima Primorski dnevnik. Ni samo časo-
pis, ki informira o našem življenju. Je nekaj več. Je vezivo manj-
šine. Primorski dnevnik redno poroča o dogajanju v Sloveniji in
143
Da bi lažje razumeli vrednostno zanko gornjih akterskih konstatacij,
za katere, če jih takole sopostavimo, lahko rečemo, da se navidezno izmi-
kajo sleherni homogenosti ali uniformnosti, moramo v našo analizo vnes-
ti nov parameter presoje, to je parameter samoumevnosti. Sogovorniki na-
mreč pri naturaliziranem tvorjenju svojih vrednostno obarvanih presoj
svoj »manjšinski pogled« utemeljujejo na nikoli izrečenem, vendar relativ-
no stabiliziranem skupnem mehanizmu, ki jim omogoča, da manjšinski
red stvari presojajo v skladu s principi samoumevnosti. Ko so se izrekali o
dovzetnosti ali nedovzetnosti osrednjih slovenskih, manjšinskih in večin-
skih italijanskih medijev za zgodbe in osebnosti »njihove manjšine«, so av-
tomatično izhajali iz določenih predpostavk. Naj jih za lažje razumevanje
povedanega naštejemo: 1) izhajajo iz predpostavke, po kateri so manjšinski
mediji dolžni in v funkciji, da poročajo o dosežkih, zgodbah in ljudeh man-
jšine, 2) izhajajo tudi iz predpostavke, da so slovenski nacionalni mediji,
torej tisti z rezidenčnim delovanjem v Republiki Sloveniji, po logiki stvari
bolj dolžni poročati o »svoji manjšini« v Italiji kakor italijanski, t. i. večin-
ski mediji, zato ignoriranje ali marginaliziranje manjšinskih tematik v ita-
lijanskih večinskih medijih sprejemajo bolj naturalistično, kakor če takš-
no ignoranco ali marginalizacijo izvajajo slovenski nacionalni mediji, in
3) izhajajo iz predpostavke, da se mediji na obeh straneh meje prvenstveno
raje zanimajo za negativne kakor pozitivne zgodbe njihove manjšine.
Tovrstno intersubjektivno branje akterskih perspektiv nas spravi v
analitično zadrego, ko moramo ugotoviti, da tako italijanski nacionalni
diskurz, instrumentaliziran skozi italijanske medije, kakor tudi slovenski
nacionalni diskurz, reprezentiran v slovenskih medijih, na singularne toč-
ke manjšine, torej na njene posameznike, deluje izolirajoče ali celo ogroža-
joče in da se zamejski slovenski manjšinski diskurz, dominantno komuni-
ciran prav skozi manjšinske medije, kaže kot nekakšen medijski rezervat,
ki manjšincem v naši etnografiji predstavlja edini oprijemljiv obet za me-
dijsko prosperiteto manjšine. To tudi deloma pojasni stalno zatrjevanje šte-
vilnih sogovornikov glede vitalne pomembnosti vodilnega manjšinskega
medija, tj. časnika Primorski dnevnik, pa tudi drugih manjšinskih komu-
nikacijskih kanalov, za simbolno eleviranost družbene pozicioniranosti in
politične etabliranosti slovenske nacionalne manjšine v Italiji. Slednje lah-
ko ilustriramo z naslednjo izreko:
Posebno pozitivno vlogo ima Primorski dnevnik. Ni samo časo-
pis, ki informira o našem življenju. Je nekaj več. Je vezivo manj-
šine. Primorski dnevnik redno poroča o dogajanju v Sloveniji in
143
