Page 145 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 145
mediji v očeh nacionalne manjšine ...
Slovenije imajo tako funkcijo ohranjanja in spreminjanja socializacijskih
vzorcev kakor tudi zagotavljanja politične in ekonomske funkcionalnos-
ti manjšine v odnosu do Slovenije – in tudi obratno. Ta razpon funkcij ute-
meljuje tudi Peter Beltram (1986), vendar pa zaradi usmerjenosti svoje ra-
ziskave na odnos med dominantno družbo in manjšino množične medije v
slovenskem jeziku vidi predvsem v funkciji ohranjanja »narodnostne iden-
titete« z uporabo slovenskega jezika in prek posredovanja kulturnih vred-
not tako med pripadniki manjšine kakor med njo ter večinsko italijansko
populacijo in Slovenijo. »Narodnostna identiteta« ima poleg jezika tudi več
elementov, »vezanih na širši družbenoekonomski in politični prostor, ki je
skupen tako pripadnikom manjšine kot pripadnikom večinskega naroda«,
pojasnjuje Beltram (1986: 235). Toda naša empirična zaznava tu je, da slo-
venski manjšinski mediji v Italiji svoje pozornosti nikakor ne omejujejo le
na območje poseljenosti manjšine, pač pa namenjajo določeno pozornost
tudi političnim, družbenim in ekonomskim dogajanjem v Sloveniji. Ta za-
znava pa po principu reciprocitete za sabo neizogibno potegne dilemo, za-
kaj slovenski nacionalni mediji po zatrjevanju ne le manjšincev, pač pa
tudi kritičnega dela slovenske profesionalne medijske klientele ne posveča-
jo večje pozornosti prostoru, kjer živi manjšina. Kljub nenehnemu nizan-
ju deklarativnih diskurzov na vseh ravneh, manjšinskih ter večinskih na
obeh straneh meje o pomembnosti integracije, dilema v praksi ostaja ne-
razrešena. Brigitte Busch, znana avstrijska raziskovalka medijskih politik
in manjšinskih medijev, zatrjuje, da »[integracija] ne pomeni homogeniza-
cije, temveč urejanje odprtega diskurzivnega foruma za razpravo« (Busch
1999: 257). Prav območja, kjer bivajo nacionalne manjšine, bi lahko bila tudi
s pomočjo medijev kot ključnih vstopnih točk družbene participacije v jav-
ni sferi kraji učinkovitega funkcioniranja transnacionalne javnosti. Da bi
podali enega od možnih odgovorov na prej zastavljeno vprašanje, se mo-
ramo poglobiti nazaj v svet akterskih perspektiv in kaj nam imajo poveda-
ti o razmerju med manjšino in mediji. Akterske izreke, čeravno razpršene
po različnih intervjujskih situacijah in inspirirane z ne ravno identično po-
stavljenimi vprašanji, v rigorozni analitski detekciji izpostavljajo percepci-
jo naslednjih procesov medijske produkcije manjšine:
– marginalizacija manjšine: strategija sistematičnega uredniškega
zapostavljanja ali ignoriranja tematik ali intencionalne slepote za
družbeno realnost (INFm1: »mislim, da je osrednja Slovenija ne-
kako odrezala Trst in tudi Celovec. Premalo pišejo, premalo poro-
čajo, tako da ljudje v bistvu sploh ne vedo, da živijo tu Slovenci.«;
145
Slovenije imajo tako funkcijo ohranjanja in spreminjanja socializacijskih
vzorcev kakor tudi zagotavljanja politične in ekonomske funkcionalnos-
ti manjšine v odnosu do Slovenije – in tudi obratno. Ta razpon funkcij ute-
meljuje tudi Peter Beltram (1986), vendar pa zaradi usmerjenosti svoje ra-
ziskave na odnos med dominantno družbo in manjšino množične medije v
slovenskem jeziku vidi predvsem v funkciji ohranjanja »narodnostne iden-
titete« z uporabo slovenskega jezika in prek posredovanja kulturnih vred-
not tako med pripadniki manjšine kakor med njo ter večinsko italijansko
populacijo in Slovenijo. »Narodnostna identiteta« ima poleg jezika tudi več
elementov, »vezanih na širši družbenoekonomski in politični prostor, ki je
skupen tako pripadnikom manjšine kot pripadnikom večinskega naroda«,
pojasnjuje Beltram (1986: 235). Toda naša empirična zaznava tu je, da slo-
venski manjšinski mediji v Italiji svoje pozornosti nikakor ne omejujejo le
na območje poseljenosti manjšine, pač pa namenjajo določeno pozornost
tudi političnim, družbenim in ekonomskim dogajanjem v Sloveniji. Ta za-
znava pa po principu reciprocitete za sabo neizogibno potegne dilemo, za-
kaj slovenski nacionalni mediji po zatrjevanju ne le manjšincev, pač pa
tudi kritičnega dela slovenske profesionalne medijske klientele ne posveča-
jo večje pozornosti prostoru, kjer živi manjšina. Kljub nenehnemu nizan-
ju deklarativnih diskurzov na vseh ravneh, manjšinskih ter večinskih na
obeh straneh meje o pomembnosti integracije, dilema v praksi ostaja ne-
razrešena. Brigitte Busch, znana avstrijska raziskovalka medijskih politik
in manjšinskih medijev, zatrjuje, da »[integracija] ne pomeni homogeniza-
cije, temveč urejanje odprtega diskurzivnega foruma za razpravo« (Busch
1999: 257). Prav območja, kjer bivajo nacionalne manjšine, bi lahko bila tudi
s pomočjo medijev kot ključnih vstopnih točk družbene participacije v jav-
ni sferi kraji učinkovitega funkcioniranja transnacionalne javnosti. Da bi
podali enega od možnih odgovorov na prej zastavljeno vprašanje, se mo-
ramo poglobiti nazaj v svet akterskih perspektiv in kaj nam imajo poveda-
ti o razmerju med manjšino in mediji. Akterske izreke, čeravno razpršene
po različnih intervjujskih situacijah in inspirirane z ne ravno identično po-
stavljenimi vprašanji, v rigorozni analitski detekciji izpostavljajo percepci-
jo naslednjih procesov medijske produkcije manjšine:
– marginalizacija manjšine: strategija sistematičnega uredniškega
zapostavljanja ali ignoriranja tematik ali intencionalne slepote za
družbeno realnost (INFm1: »mislim, da je osrednja Slovenija ne-
kako odrezala Trst in tudi Celovec. Premalo pišejo, premalo poro-
čajo, tako da ljudje v bistvu sploh ne vedo, da živijo tu Slovenci.«;
145
