Page 139 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 139
mediji v očeh nacionalne manjšine ...
ji, ki ustvarjajo te medije, doživljajo to zadevo tako, kot jo doživljam jaz. Eno
določeno distanco do teh problemov beležim v osrednjih medijih v Sloveniji.
Dogajanje se ustavi na meji oziroma celo malo bližje Ljubljani.«) do pozitiv-
nih (npr. INFž14: »Vse to so mediji spremljali pozitivno. Poudarjali so pozi-
tivne elemente … Predvsem je bil takrat na meji en velik praznik, z žaganjem
zapornice in vso folkloro.«).
Tudi glede tega, kako so se pri prikazovanju »padca« meje odrezali
slovenski nacionalni in italijanski večinski mediji, med informatorji ob-
stajajo zelo različne presoje. Sogovornica INFž3, tudi novinarka, je izpove-
dala, da sicer ni opazila večje razlike v uredniški politiki med osrednjimi
slovenskimi, manjšinskimi in italijanskimi večinskimi mediji pri poročan-
ju ob »padcu meje« leta 2007, pristavi pa, da so »osrednji italijanski mediji
temu dajali manj poudarka, kar je normalno. Ta vzhodna meja se jih dotak-
ne, ampak tako mimogrede. Ljubljana je več o tem poročala, čeprav sigurno
z večjo distanco kot tisti, ki smo tukaj na meji.« Ta pogled podpre tudi sogo-
vornik INFm1, ki pravi, da so »v Sloveniji veliko poročali, in sicer tako lokal-
ni mediji ob meji kakor tudi osrednji časopisi oziroma ostali mediji. V Italiji
o vstopu Slovenije v Evropsko unijo na državni ravni niso poročali. Ni bilo
večjega medijskega zanimanja za to.« Diametralno nasprotno aktersko pre-
sojo posreduje sogovornik INFm11, ki pravi:
Italijanski mediji so se mnogo bolj odprli kot pa slovenski. Imam
občutek, da če primerjamo, kot primer vzamemo italijanski
Piccolo in Piccolo izpred tridesetih let, tako v odnosu do Slovenije
oziroma takratne Jugoslavije kakor tudi v odnosu do slovenske
narodne skupnosti, ki živi v Italiji. Prej je bila ena taka pregra-
da, zapora. Danes mislim, da če ima Piccolo prav eno posebno
stran, ki govori o Sloveniji, Hrvaški. To je že sinonim te odloč-
ne spremembe. Imam pa občutek, da namesto obratno so se slo-
venski mediji v Sloveniji zaprli, da tudi slovenski zamejski prostor
ni oziroma je bil pred leti mnogo bolje spremljan kot pa v dana-
šnjem času.
Zdi se, da se takšna nepravoverna izreka izmika ne le strategom man-
jšinske politike in protekcionističnim ali antiprotekcionističnim tenden-
cam italijanske in slovenske države pri političnem in legalističnem upravl-
janju z mejo, pač pa tudi dominantnim medijskim diskurzom na eni in
drugi strani meje. Ta izreka je zato zanimiva, saj s svojo partikularnostjo in
singularnostjo spodkopava idejo o homogenosti manjšinske populacije na
139
ji, ki ustvarjajo te medije, doživljajo to zadevo tako, kot jo doživljam jaz. Eno
določeno distanco do teh problemov beležim v osrednjih medijih v Sloveniji.
Dogajanje se ustavi na meji oziroma celo malo bližje Ljubljani.«) do pozitiv-
nih (npr. INFž14: »Vse to so mediji spremljali pozitivno. Poudarjali so pozi-
tivne elemente … Predvsem je bil takrat na meji en velik praznik, z žaganjem
zapornice in vso folkloro.«).
Tudi glede tega, kako so se pri prikazovanju »padca« meje odrezali
slovenski nacionalni in italijanski večinski mediji, med informatorji ob-
stajajo zelo različne presoje. Sogovornica INFž3, tudi novinarka, je izpove-
dala, da sicer ni opazila večje razlike v uredniški politiki med osrednjimi
slovenskimi, manjšinskimi in italijanskimi večinskimi mediji pri poročan-
ju ob »padcu meje« leta 2007, pristavi pa, da so »osrednji italijanski mediji
temu dajali manj poudarka, kar je normalno. Ta vzhodna meja se jih dotak-
ne, ampak tako mimogrede. Ljubljana je več o tem poročala, čeprav sigurno
z večjo distanco kot tisti, ki smo tukaj na meji.« Ta pogled podpre tudi sogo-
vornik INFm1, ki pravi, da so »v Sloveniji veliko poročali, in sicer tako lokal-
ni mediji ob meji kakor tudi osrednji časopisi oziroma ostali mediji. V Italiji
o vstopu Slovenije v Evropsko unijo na državni ravni niso poročali. Ni bilo
večjega medijskega zanimanja za to.« Diametralno nasprotno aktersko pre-
sojo posreduje sogovornik INFm11, ki pravi:
Italijanski mediji so se mnogo bolj odprli kot pa slovenski. Imam
občutek, da če primerjamo, kot primer vzamemo italijanski
Piccolo in Piccolo izpred tridesetih let, tako v odnosu do Slovenije
oziroma takratne Jugoslavije kakor tudi v odnosu do slovenske
narodne skupnosti, ki živi v Italiji. Prej je bila ena taka pregra-
da, zapora. Danes mislim, da če ima Piccolo prav eno posebno
stran, ki govori o Sloveniji, Hrvaški. To je že sinonim te odloč-
ne spremembe. Imam pa občutek, da namesto obratno so se slo-
venski mediji v Sloveniji zaprli, da tudi slovenski zamejski prostor
ni oziroma je bil pred leti mnogo bolje spremljan kot pa v dana-
šnjem času.
Zdi se, da se takšna nepravoverna izreka izmika ne le strategom man-
jšinske politike in protekcionističnim ali antiprotekcionističnim tenden-
cam italijanske in slovenske države pri političnem in legalističnem upravl-
janju z mejo, pač pa tudi dominantnim medijskim diskurzom na eni in
drugi strani meje. Ta izreka je zato zanimiva, saj s svojo partikularnostjo in
singularnostjo spodkopava idejo o homogenosti manjšinske populacije na
139
