Page 152 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 152
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
Mislim, da smo lahko glede tiska in besed, ki gredo preko etra, za-
dovoljni. Mogoče bi bilo treba kadrovske stvari še malo okrepiti,
ampak mislim, da nam prav nič ne manjka.«)
Medijske produkcije manjšine, kakor sugerirajo navedene izreke, ni-
kakor ni mogoče docela in v vsej njeni socialni raznovrstnosti ter tudi kul-
turnih kontradikcijah razumeti, če jo ukalupimo v rede dominantnih na-
cionalnih diskurzov, ki sicer intencionalno ali neintencionalno ključno
vplivajo na medijsko podobo manjšine v vseh štirih vrstah medijev, tako
osrednjih slovenskih nacionalnih, obmejnih lokalnih, manjšinskih kakor
tudi večinskih italijanskih. Potemtakem, kakor sugerira naša etnografija,
manjšinska medijska krajina nikakor ni uniformna, pač pa se v njej sre-
čujejo vsaj omenjeni štirje korpusi dominantnih medijskih diskurzov. Na
podlagi razpoznave akterskih motivacij glede teleološke funkcije posamez-
nih vrst medijev pri prikazovanju manjšine bi lahko izrisali spodnjo sliko.
Manjšinska medijska subjektiviteta, kakor kaže slika, torej ni fiksna,
enoznačna, uniformna, homogena ali celo normativna, pač pa bazen zelo
heterogenih identifikacijskih vpisov, pripisov in samopripisov. A naša et-
nografija je dragocena prav zato, ker razbija mit o tem, da socialni akterji
manjšine nujno delujejo v skladu s homogenizacijsko silo dominantnih na-
cionalnih diskurzov in si zamišljajo svoj osebni položaj in družbeni položaj
manjšine le skozi vnaprej vpisane pomene vplivnih oblastnih diskurzov, ki
so lahko diskurzi medijskih, političnih ali državnih instanc tako na ravni
slovenske nacionalne, manjšinske kakor tudi italijanske nacionalne javnos-
ti. V tem smislu akterske nekonformnosti ne smemo jemati kot izraz izvrše-
ne manjšinske asimilacije, pač pa prej kot rezultat naturalizacije heteroge-
nih manjšinskih družbenih razmer, v katere so naši sogovorniki vstavljeni
in ki niso nujno v skladu s proklamiranimi načeli nacionalnih ali manjšin-
skih kolektivov. Akterske kontradikcije med »zapiranjem« manjšine v habi-
tus manjšinskih in obmejnih medijev na eni strani ter izražanjem potrebe
po nacionalizaciji ali celo transnacionalizaciji manjšine na ravni slovenskih
in italijanskih nacionalnih medijev na drugi so najbrž rezultat trenj nacio-
nalizacijskih sil, ki poganjajo nacionalni medijski pokrajini tako v Sloveniji
kakor v Italiji. Naša etnografija sugerira, da pristajanje na nacionalizacijsko
dimenzijo delovanja medijev, ki je dominantno podprta z ideološko inves-
ticijo, ki opravičuje, zakaj morajo slovenski mediji v RS biti zaščitniški do
manjšine in zakaj se mora manjšina nekako oddolžiti t. i. matici za to zašči-
to, ni nujno vselej plodno, saj se s tem dejansko krči prostor in možnost za
razvoj transnacionalne javne sfere, v okviru katere bi ljudje ne le na obmej-
152
Mislim, da smo lahko glede tiska in besed, ki gredo preko etra, za-
dovoljni. Mogoče bi bilo treba kadrovske stvari še malo okrepiti,
ampak mislim, da nam prav nič ne manjka.«)
Medijske produkcije manjšine, kakor sugerirajo navedene izreke, ni-
kakor ni mogoče docela in v vsej njeni socialni raznovrstnosti ter tudi kul-
turnih kontradikcijah razumeti, če jo ukalupimo v rede dominantnih na-
cionalnih diskurzov, ki sicer intencionalno ali neintencionalno ključno
vplivajo na medijsko podobo manjšine v vseh štirih vrstah medijev, tako
osrednjih slovenskih nacionalnih, obmejnih lokalnih, manjšinskih kakor
tudi večinskih italijanskih. Potemtakem, kakor sugerira naša etnografija,
manjšinska medijska krajina nikakor ni uniformna, pač pa se v njej sre-
čujejo vsaj omenjeni štirje korpusi dominantnih medijskih diskurzov. Na
podlagi razpoznave akterskih motivacij glede teleološke funkcije posamez-
nih vrst medijev pri prikazovanju manjšine bi lahko izrisali spodnjo sliko.
Manjšinska medijska subjektiviteta, kakor kaže slika, torej ni fiksna,
enoznačna, uniformna, homogena ali celo normativna, pač pa bazen zelo
heterogenih identifikacijskih vpisov, pripisov in samopripisov. A naša et-
nografija je dragocena prav zato, ker razbija mit o tem, da socialni akterji
manjšine nujno delujejo v skladu s homogenizacijsko silo dominantnih na-
cionalnih diskurzov in si zamišljajo svoj osebni položaj in družbeni položaj
manjšine le skozi vnaprej vpisane pomene vplivnih oblastnih diskurzov, ki
so lahko diskurzi medijskih, političnih ali državnih instanc tako na ravni
slovenske nacionalne, manjšinske kakor tudi italijanske nacionalne javnos-
ti. V tem smislu akterske nekonformnosti ne smemo jemati kot izraz izvrše-
ne manjšinske asimilacije, pač pa prej kot rezultat naturalizacije heteroge-
nih manjšinskih družbenih razmer, v katere so naši sogovorniki vstavljeni
in ki niso nujno v skladu s proklamiranimi načeli nacionalnih ali manjšin-
skih kolektivov. Akterske kontradikcije med »zapiranjem« manjšine v habi-
tus manjšinskih in obmejnih medijev na eni strani ter izražanjem potrebe
po nacionalizaciji ali celo transnacionalizaciji manjšine na ravni slovenskih
in italijanskih nacionalnih medijev na drugi so najbrž rezultat trenj nacio-
nalizacijskih sil, ki poganjajo nacionalni medijski pokrajini tako v Sloveniji
kakor v Italiji. Naša etnografija sugerira, da pristajanje na nacionalizacijsko
dimenzijo delovanja medijev, ki je dominantno podprta z ideološko inves-
ticijo, ki opravičuje, zakaj morajo slovenski mediji v RS biti zaščitniški do
manjšine in zakaj se mora manjšina nekako oddolžiti t. i. matici za to zašči-
to, ni nujno vselej plodno, saj se s tem dejansko krči prostor in možnost za
razvoj transnacionalne javne sfere, v okviru katere bi ljudje ne le na obmej-
152
