Page 16 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 16
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ne antropologe to, kar je laboratorij za biologe in kemike, kar je observa-
torij za astronome, kar je arhiv za zgodovinarje, kar je anketna raziskava
za sociologe, kar je notno gradivo za muzikologe, kar je gledališka predsta-
va za teatrologe, kar je kavč za psihoanalitike. Etnografija, ki se jo pogos-
to, čeprav ne povsem točno, enači z uveljavljenim antropološkim metodo-
loškim postopkom »opazovanja z udeležbo«, temelji na preprosti ideji, da je
razumevanje tega, kaj ljudje počnejo in kako to, kar počnejo, sami razume-
jo, najbolje preveriti na način neposrednega opazovanja njihovih početij na
kraju samem, kjer se njihove prakse odvijajo. Na ta način je možno z ljud-
mi vzpostaviti tako vrsto zaupljivega ali bližnjega oziroma do neke mere
že kar »intimnega« odnosa, ki raziskovalcu oziroma raziskovalki omogo-
ča poglobljen in večplasten uvid v njihovo družbeno realnost. Ta metodolo-
ški imperativ je bil v preteklosti pospremljen s predstavo, da je za tak kvali-
tativen uvid potrebno daljše časovno obdobje antropološkega spremljanja
ljudi pri njihovih vsakodnevnih opravilih ali profesionalnih praksah. Žal
je ta metodološka zahteva po časovno dolgotrajnejšem in socialno nepre-
trganem bivanju raziskovalcev med ljudmi kot njihovimi objektiviranimi
subjekti preučevanja danes čedalje manj mogoča, in to ne le zaradi spreme-
njenih razmer akademskega dela na univerzah in raziskovalnih inštitutih,
pač pa tudi zaradi znatne razširitve antropološkega raziskovanja na nove
terene, ki takšnega vsakodnevnega in sistematičnega spremljanja ne omo-
gočajo. Prav princip dolgotrajnega opazovanja z udeležbo na terenu so an-
tropologi namreč dolgo časa imeli za identitetni simbol njihove discipline;
torej kot nekaj, po čemer se antropologija bistveno razlikuje od vseh dru-
gih humanističnih in družbenih znanosti. Spoznanje, da antropologi če-
dalje težje delujejo v skladu s tem tradicionalnim metodološkim imperati-
vom, je bilo pospremljeno z velikim nelagodjem in se je posledično izteklo
v intenzivno iskanje ter preizpraševanje nove postkolonialne »antropološke
identitete«. Omenjene omejitve so zahtevale premislek o določenih meto-
doloških prilagoditvah klasičnega antropološkega terenskega dela. Glavna
prilagoditev danes praviloma najdeva svoj dokaj »varen metodološki pri-
stan« v kombiniranju različnih formaliziranih oblik empiričnega razisko-
vanja, od krajših bivanj, diskontinuiranega spremljanja terena do izvajanja
različnih vrst intervjujev znotraj ali »zunaj terena« (denimo, v primeru dela
v institucijah, delovnih organizacijah ali družinskih miljejih). Če pristane-
mo na ta novi epistemološki imenovalec v antropologiji, potem lažje razu-
memo trditve medijskih antropologov, da se fotografski atelje, klub pos-
lušalcev gramofonskih plošč, filmski studio, televizijska oddaja, radijska
16
ne antropologe to, kar je laboratorij za biologe in kemike, kar je observa-
torij za astronome, kar je arhiv za zgodovinarje, kar je anketna raziskava
za sociologe, kar je notno gradivo za muzikologe, kar je gledališka predsta-
va za teatrologe, kar je kavč za psihoanalitike. Etnografija, ki se jo pogos-
to, čeprav ne povsem točno, enači z uveljavljenim antropološkim metodo-
loškim postopkom »opazovanja z udeležbo«, temelji na preprosti ideji, da je
razumevanje tega, kaj ljudje počnejo in kako to, kar počnejo, sami razume-
jo, najbolje preveriti na način neposrednega opazovanja njihovih početij na
kraju samem, kjer se njihove prakse odvijajo. Na ta način je možno z ljud-
mi vzpostaviti tako vrsto zaupljivega ali bližnjega oziroma do neke mere
že kar »intimnega« odnosa, ki raziskovalcu oziroma raziskovalki omogo-
ča poglobljen in večplasten uvid v njihovo družbeno realnost. Ta metodolo-
ški imperativ je bil v preteklosti pospremljen s predstavo, da je za tak kvali-
tativen uvid potrebno daljše časovno obdobje antropološkega spremljanja
ljudi pri njihovih vsakodnevnih opravilih ali profesionalnih praksah. Žal
je ta metodološka zahteva po časovno dolgotrajnejšem in socialno nepre-
trganem bivanju raziskovalcev med ljudmi kot njihovimi objektiviranimi
subjekti preučevanja danes čedalje manj mogoča, in to ne le zaradi spreme-
njenih razmer akademskega dela na univerzah in raziskovalnih inštitutih,
pač pa tudi zaradi znatne razširitve antropološkega raziskovanja na nove
terene, ki takšnega vsakodnevnega in sistematičnega spremljanja ne omo-
gočajo. Prav princip dolgotrajnega opazovanja z udeležbo na terenu so an-
tropologi namreč dolgo časa imeli za identitetni simbol njihove discipline;
torej kot nekaj, po čemer se antropologija bistveno razlikuje od vseh dru-
gih humanističnih in družbenih znanosti. Spoznanje, da antropologi če-
dalje težje delujejo v skladu s tem tradicionalnim metodološkim imperati-
vom, je bilo pospremljeno z velikim nelagodjem in se je posledično izteklo
v intenzivno iskanje ter preizpraševanje nove postkolonialne »antropološke
identitete«. Omenjene omejitve so zahtevale premislek o določenih meto-
doloških prilagoditvah klasičnega antropološkega terenskega dela. Glavna
prilagoditev danes praviloma najdeva svoj dokaj »varen metodološki pri-
stan« v kombiniranju različnih formaliziranih oblik empiričnega razisko-
vanja, od krajših bivanj, diskontinuiranega spremljanja terena do izvajanja
različnih vrst intervjujev znotraj ali »zunaj terena« (denimo, v primeru dela
v institucijah, delovnih organizacijah ali družinskih miljejih). Če pristane-
mo na ta novi epistemološki imenovalec v antropologiji, potem lažje razu-
memo trditve medijskih antropologov, da se fotografski atelje, klub pos-
lušalcev gramofonskih plošč, filmski studio, televizijska oddaja, radijska
16
