Page 21 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
Ko smuča televizija:
Antropološka študija kulturne transformacije
starosvetne športne prakse v medijski
spektakel nacije1
Smučanje ni le šport ali zgolj vrsta specifične človeške gibalne veščine,
pač pa kompleksen družbeni imaginarij, ki zaposluje številne elemente, ki
ga na eni strani razločujejo od drugih sorodnih športnih praks, po dru-
gi pa tudi opredeljujejo v razmerju do drugih človekovih udejstvovanj:
ima svoje zgodovine, prednike, mite, tradicije, kraje memorije, institu-
cije, konvencije, ekonomije, ideologije, rituale, simbole, tabuje, junake.
Ko upoštevamo te elemente, predvsem pa njihove družbene kontekste, v
katere so bili vstavljeni, lahko ugotavljamo, da se smučanje v perspekti-
vi refleksivne družboslovne oziroma humanistične analize kaže ne le kot
specifična, pač pa tudi kot zelo sestavljena kulturna praksa. V nekaterih
skandinavskih in alpskih državah Evrope je smučanje naredilo zavidljivo
kulturno transformacijo od starosvetne ruralne prakse do paradnega na-
cionalnega športa. Otmar Weiss denimo piše, da polovica avstrijskega tu-
rizma temelji na alpskem smučanju (Weiss 1997: 571). Prav tako je dobro
poznana distinktivna vloga, ki jo smučanje, zlasti nordijsko, igra v norve-
ški, finski ali švedski družbi (Sörlin 1995: 147–164), in njegova alpska razli-
čica v slovenski (Rajtmajer 1994: 97–101; Starc 2005: 64–88).
Glede na to, da se je razvoj modernih športov v zahodnih družbah
odvijal v okviru vala izumljenih tradicij (Hobsbawm 1993), intenzivno po-
1 Gre za integralno različico besedila, ki je bilo v skrajšani obliki pod naslovom »Smučan-
je kot spektakel nacije: Od bloškega smukanja do paradnega televizijskega športa« ob-
javljeno v zborniku Kalejdoskop športa: Uvod v športne študije (ur. Mitja Velikonja, Pe-
ter Stanković, Gregor Starc), str. 187–209 (Maribor: Aristej, 2009a).
21
Antropološka študija kulturne transformacije
starosvetne športne prakse v medijski
spektakel nacije1
Smučanje ni le šport ali zgolj vrsta specifične človeške gibalne veščine,
pač pa kompleksen družbeni imaginarij, ki zaposluje številne elemente, ki
ga na eni strani razločujejo od drugih sorodnih športnih praks, po dru-
gi pa tudi opredeljujejo v razmerju do drugih človekovih udejstvovanj:
ima svoje zgodovine, prednike, mite, tradicije, kraje memorije, institu-
cije, konvencije, ekonomije, ideologije, rituale, simbole, tabuje, junake.
Ko upoštevamo te elemente, predvsem pa njihove družbene kontekste, v
katere so bili vstavljeni, lahko ugotavljamo, da se smučanje v perspekti-
vi refleksivne družboslovne oziroma humanistične analize kaže ne le kot
specifična, pač pa tudi kot zelo sestavljena kulturna praksa. V nekaterih
skandinavskih in alpskih državah Evrope je smučanje naredilo zavidljivo
kulturno transformacijo od starosvetne ruralne prakse do paradnega na-
cionalnega športa. Otmar Weiss denimo piše, da polovica avstrijskega tu-
rizma temelji na alpskem smučanju (Weiss 1997: 571). Prav tako je dobro
poznana distinktivna vloga, ki jo smučanje, zlasti nordijsko, igra v norve-
ški, finski ali švedski družbi (Sörlin 1995: 147–164), in njegova alpska razli-
čica v slovenski (Rajtmajer 1994: 97–101; Starc 2005: 64–88).
Glede na to, da se je razvoj modernih športov v zahodnih družbah
odvijal v okviru vala izumljenih tradicij (Hobsbawm 1993), intenzivno po-
1 Gre za integralno različico besedila, ki je bilo v skrajšani obliki pod naslovom »Smučan-
je kot spektakel nacije: Od bloškega smukanja do paradnega televizijskega športa« ob-
javljeno v zborniku Kalejdoskop športa: Uvod v športne študije (ur. Mitja Velikonja, Pe-
ter Stanković, Gregor Starc), str. 187–209 (Maribor: Aristej, 2009a).
21
