Page 18 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ja humanistične in družboslovne znanstvene discipline,2 ki medije v nji-
hovih različnih aspektih (komunikacijskem, tehnološkem, institucional-
nem, zgodovinskem, ekonomskem, političnem, kulturnem, družbenem)
obravnava kot sestavine tako sodobnih kakor preteklih kultur in družb. V
središču njihovega zanimanja, ki enakovredno povezuje teorijo in empirijo,
zgodovinkost in aktualnost medijskih manifestacij, ni le poznavanje eko-
nomskega in političnega položaja množičnih občil ter domnevno psiholo-
ško učinkovanje medijev na uporabnike in njihovo sprejemanje vsebin, pač
pa celovita interdisciplinarna in multidisciplinarna obravnava medijev kot
pomembnih družbenih dejavnikov vsakdanjega življenja, popularne kul-
ture, človekovih pravic, družbene odgovornosti, demokratičnega pluraliz-
ma, družbenega razvoja in blaginje. To svojo kompleksno ideološko, epis-
temološko, spoznavno in konceptualno kompozitnost sodobni medijski in/
ali komunikacijski študiji dolgujejo pretežno trem nosilnim disciplinar-
nim orientacijam ali optikam, ki so v nekaterih intelektualnih tradicijah
oziroma akademskih okoljih bile razumljene sinonimno, drugod spet di-
vergentno: komunikologiji (ang. communication science) ali komunikacij-
skim študijem (ang. communication studies), ki se prvenstveno osredotoča-
jo na učinke, ki jih medijsko komuniciranje ima ali lahko doseže, predvsem
pa preizprašujejo temeljno dilemo komunikološkega interesa, kako lahko
ustrezno komuniciranje zadovolji potrebe posameznih nosilcev družbenih
vlog v neki skupnosti; novinarstvu ali novinarskim študijem (ang. journa-
lism studies), katerih osrednji cilj je osredotočenost na študij in razumevan-
je veščin medijskega upovedovanja, tj. sporočanja, v različnih medijih; in
medijskim študijem (ang. media studies), ki so izšli iz tradicije britanskih
kulturnih študijev (ang. cultural studies) in katerih nadgradnja prvih dveh
optik je v tem, da se prvenstveno osredotočajo na razumevanje in opiso-
vanje medijev kot spefičnih kulturnih form, družbenih praks in ideoloških
sil v neki skupnosti, ki konstruirajo njeno družbeno realnost. To trovrstno
skomponiranost študijev medijev in komuniciranja smo skušali uveljavlja-
ti tudi v analizi svojih šestih izbranih študij primera, in sicer tako, da vsaka
posamezna študija primera zagotavlja po eni strani svojo lastno vsebinsko
koherentnost in celovitost (v smislu jasnega fokusa tematike na posamezne
aspekte delovanja, organiziranja ali konzumiranja medijev in komunika-
cijskih tehnologij), na drugi pa konceptualno pluralnost in intelektualno
2 Gl. Durham & Kellner 2001; Fuchs 2012; Hartley 2005; Katz in dr. 2003; Kolker 2009;
Lacey 2009; Levy & Gurevitch 1994; Marris & Thornham 2006; Mitchell & Hansen
2010.
18
ja humanistične in družboslovne znanstvene discipline,2 ki medije v nji-
hovih različnih aspektih (komunikacijskem, tehnološkem, institucional-
nem, zgodovinskem, ekonomskem, političnem, kulturnem, družbenem)
obravnava kot sestavine tako sodobnih kakor preteklih kultur in družb. V
središču njihovega zanimanja, ki enakovredno povezuje teorijo in empirijo,
zgodovinkost in aktualnost medijskih manifestacij, ni le poznavanje eko-
nomskega in političnega položaja množičnih občil ter domnevno psiholo-
ško učinkovanje medijev na uporabnike in njihovo sprejemanje vsebin, pač
pa celovita interdisciplinarna in multidisciplinarna obravnava medijev kot
pomembnih družbenih dejavnikov vsakdanjega življenja, popularne kul-
ture, človekovih pravic, družbene odgovornosti, demokratičnega pluraliz-
ma, družbenega razvoja in blaginje. To svojo kompleksno ideološko, epis-
temološko, spoznavno in konceptualno kompozitnost sodobni medijski in/
ali komunikacijski študiji dolgujejo pretežno trem nosilnim disciplinar-
nim orientacijam ali optikam, ki so v nekaterih intelektualnih tradicijah
oziroma akademskih okoljih bile razumljene sinonimno, drugod spet di-
vergentno: komunikologiji (ang. communication science) ali komunikacij-
skim študijem (ang. communication studies), ki se prvenstveno osredotoča-
jo na učinke, ki jih medijsko komuniciranje ima ali lahko doseže, predvsem
pa preizprašujejo temeljno dilemo komunikološkega interesa, kako lahko
ustrezno komuniciranje zadovolji potrebe posameznih nosilcev družbenih
vlog v neki skupnosti; novinarstvu ali novinarskim študijem (ang. journa-
lism studies), katerih osrednji cilj je osredotočenost na študij in razumevan-
je veščin medijskega upovedovanja, tj. sporočanja, v različnih medijih; in
medijskim študijem (ang. media studies), ki so izšli iz tradicije britanskih
kulturnih študijev (ang. cultural studies) in katerih nadgradnja prvih dveh
optik je v tem, da se prvenstveno osredotočajo na razumevanje in opiso-
vanje medijev kot spefičnih kulturnih form, družbenih praks in ideoloških
sil v neki skupnosti, ki konstruirajo njeno družbeno realnost. To trovrstno
skomponiranost študijev medijev in komuniciranja smo skušali uveljavlja-
ti tudi v analizi svojih šestih izbranih študij primera, in sicer tako, da vsaka
posamezna študija primera zagotavlja po eni strani svojo lastno vsebinsko
koherentnost in celovitost (v smislu jasnega fokusa tematike na posamezne
aspekte delovanja, organiziranja ali konzumiranja medijev in komunika-
cijskih tehnologij), na drugi pa konceptualno pluralnost in intelektualno
2 Gl. Durham & Kellner 2001; Fuchs 2012; Hartley 2005; Katz in dr. 2003; Kolker 2009;
Lacey 2009; Levy & Gurevitch 1994; Marris & Thornham 2006; Mitchell & Hansen
2010.
18
