Page 192 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 192
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ba izvajati »elitnih« simbolnih, intelektualnih ali komunikacijskih dejanj
(gl. Praprotnik 2012: 88; prim. Barnard 2005: 12).
»Ženske v iskanju primernih klobukov, moški po frak na posodo«
Zmotna je predpostavka, da moda kot oblika družbenega razlikovanja v
socializmu ni obstajala. Navsezadnje je Jovanka Broz odigrala zelo po-
membno simbolno in propagandno vlogo pri razvoju jugoslovanske mo-
dne industrije (gl. Velimirović 2006a; 2006b). Je pa treba upoštevati, da
se je v držbenem redu, ki je povzdigoval uniformnost, egalitarnost, kolek-
tivnost in vsesplošno mediokriteto, moda težko konstituirala kot emblem
družbenega razlikovanja, saj je v temelju odslikovala buržoazne vredno-
te. Čas po osamosvojitvi tako postane nov obet za kulturno revitalizaci-
jo mode kot elementa družbenega razlikovanja v Sloveniji. V devetdesetih
letih moda postane ena od nanovo izumljenih zatočišč ali pač »odkritje«
novodobne slovenske politične, ekonomske in medijske elite, od koder s
pomočjo medijev uveljavlja vizualiziran red tranzicijske družbene diferen-
ciacije. Bistvo mode kot družbene distinkcije je ceremonializirana ali spek-
takularizirana vidnost kulturne razlike v družbi. Pri tej nalogi pa so elitam
na pomoč priskočili zlasti novo nastali mediji, t. i. ženske revije, življenj-
skostilne revije, tabloidi, komercialne televizije in spletni mediji.
Pierre Bourdieu nam nudi prepričljiv analitski instrumentarij za lažje
razumevanje dvoumnega sveta medijske produkcije in reprodukcije tran-
zicijskih političnih, ekonomskih in drugih elit, ki na eni strani predstavl-
ja element »polja novinarstva«, na drugi strani element »polja politike, po-
slovnega sveta, kulturnih ustanov …«. Pred nekaj desetletji je vsako preveč
vpadljivo izpostavljanje v medijih lahko bilo kompromitirajoče za res-
no profesionalno kariero posameznika: npr. univerzitetnemu profesorju
bi takšno medijsko pojavljanje lahko preprečilo vstop med elito na »polju
znanosti«, direktorju tovarne bi lahko onemogočilo vstop v elito na »pol-
ju poslovnega sveta«, igralcu bi neženirano medijsko nastopanje lahko po-
vzročilo težave pri vstopu v elito na »polju kulture« ipd. Če v to vključimo
še modo, potem je nelagodnost lahko popolna. Moda se namreč v prejle
omenjenih tradicionalnih poljih do dandanes ni povsem otresla tega, da se
jo povezuje na eni strani s svetom feminilnosti, podrejenosti, dekorja, izu-
metničenosti, prevare, teatralnosti, plitkosti, pozerstva, na drugi s svetom
ekskluzivnosti, trendovstva, nestabilnosti, fluidnosti. Toda v letih tranzici-
je so se stvari nekoliko obrnile. Tranzicijske elite so ugotovile, da za dose-
go maksimalnega učinka njihove promocije in javnostne prepoznave njiho
192
ba izvajati »elitnih« simbolnih, intelektualnih ali komunikacijskih dejanj
(gl. Praprotnik 2012: 88; prim. Barnard 2005: 12).
»Ženske v iskanju primernih klobukov, moški po frak na posodo«
Zmotna je predpostavka, da moda kot oblika družbenega razlikovanja v
socializmu ni obstajala. Navsezadnje je Jovanka Broz odigrala zelo po-
membno simbolno in propagandno vlogo pri razvoju jugoslovanske mo-
dne industrije (gl. Velimirović 2006a; 2006b). Je pa treba upoštevati, da
se je v držbenem redu, ki je povzdigoval uniformnost, egalitarnost, kolek-
tivnost in vsesplošno mediokriteto, moda težko konstituirala kot emblem
družbenega razlikovanja, saj je v temelju odslikovala buržoazne vredno-
te. Čas po osamosvojitvi tako postane nov obet za kulturno revitalizaci-
jo mode kot elementa družbenega razlikovanja v Sloveniji. V devetdesetih
letih moda postane ena od nanovo izumljenih zatočišč ali pač »odkritje«
novodobne slovenske politične, ekonomske in medijske elite, od koder s
pomočjo medijev uveljavlja vizualiziran red tranzicijske družbene diferen-
ciacije. Bistvo mode kot družbene distinkcije je ceremonializirana ali spek-
takularizirana vidnost kulturne razlike v družbi. Pri tej nalogi pa so elitam
na pomoč priskočili zlasti novo nastali mediji, t. i. ženske revije, življenj-
skostilne revije, tabloidi, komercialne televizije in spletni mediji.
Pierre Bourdieu nam nudi prepričljiv analitski instrumentarij za lažje
razumevanje dvoumnega sveta medijske produkcije in reprodukcije tran-
zicijskih političnih, ekonomskih in drugih elit, ki na eni strani predstavl-
ja element »polja novinarstva«, na drugi strani element »polja politike, po-
slovnega sveta, kulturnih ustanov …«. Pred nekaj desetletji je vsako preveč
vpadljivo izpostavljanje v medijih lahko bilo kompromitirajoče za res-
no profesionalno kariero posameznika: npr. univerzitetnemu profesorju
bi takšno medijsko pojavljanje lahko preprečilo vstop med elito na »polju
znanosti«, direktorju tovarne bi lahko onemogočilo vstop v elito na »pol-
ju poslovnega sveta«, igralcu bi neženirano medijsko nastopanje lahko po-
vzročilo težave pri vstopu v elito na »polju kulture« ipd. Če v to vključimo
še modo, potem je nelagodnost lahko popolna. Moda se namreč v prejle
omenjenih tradicionalnih poljih do dandanes ni povsem otresla tega, da se
jo povezuje na eni strani s svetom feminilnosti, podrejenosti, dekorja, izu-
metničenosti, prevare, teatralnosti, plitkosti, pozerstva, na drugi s svetom
ekskluzivnosti, trendovstva, nestabilnosti, fluidnosti. Toda v letih tranzici-
je so se stvari nekoliko obrnile. Tranzicijske elite so ugotovile, da za dose-
go maksimalnega učinka njihove promocije in javnostne prepoznave njiho
192
