Page 284 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 284
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
st in razjasnjuje njihov obseg ter produkcijo družbenega smisla in pome-
nov. Nazadnje smo informatorjem ponudili še vprašanje, ali želijo vedeti,
kdo so lastniki medijev, katerih uporabnik so. In tu je nekaj sila raznolikih,
a svojstvenih izrek: »Ja, zato ker lažje potem povezuješ stvari, ki so napisa-
ne, zakaj so tako napisane, kot so.« (INFž7); »Zame to ni pomembno, neka-
ko zaupam v uredništvo in novinarje, da so dovolj objektivni, in upam, da ni
povezave med lastnikom medija in končnim pisanjem novinarja.« (INFž8);
»Verjetno bi bilo za moje presojanje dobro, da bi vse to vedela, a če sem iskre-
na, se več kot toliko o tem ne pozanimam. Zakaj? Ne vem, mogoče iz leno-
be ali pa iz blažene nevednosti.« (INFž24); »Če imajo lastniki glavni vpliv na
vsebino časopisa, je dobro, da se ve, kdo je ta lastnik, in potem rečeš, tega ča-
sopisa ne bomo več brali. Če pa lastniki ne vplivajo, potem me pa ne zanima,
kdo je lastnik, saj to pomeni, da lahko zaupam uredniku in novinarjem.«
(INFž25); »Ne samo, kdo je lastnik, tudi kdo je urednik, je včasih fino vedeti.
Ker lastnik bo verjetno izbral urednika, ki njemu ustreza. Po mojem je težko
najti medij, kjer tega ali neposrednega vpliva lastnika ali pa posrednega pre-
ko poznanstva z urednikom ne bi bilo.« (INFž27); »Me niti ne zanima, kdo
je lastnik medija ... Sem imela negativni odnos do Danila Slivnika, pa je bil
glavni urednik Dela, pa sem Delo še vedno čitala. Pač tradicija. Lastniki in
uredniki časopisov se menjajo, odhajajo, se včasih tudi ustrelijo v glavo, kul-
tura časopisa pa hvalabogu vseeno ostane malo dlje časa od kapric lastnikov,
razen če časopisa ne zafurajo do konca.« (INFž28).
Namesto zaključka
V pričujoči medijski etnografiji obravnavanega lokalnega producentskega
in konzumentskega habitusa smo izhajali iz kulturnega pristopa, ki teme-
lji na neesencialističnem razumevanju časnikarstva, novinarstva, bralstva,
občinstva in medijev na splošno. Želeli smo analizirati akterske izreke pro-
ducentov in konzumentov časopisa Primorske novice na način, ki postavlja
pod vprašaj tudi nekatere v habitusu ustaljene koncepte, nazore in pogle-
de, v skladu s katerimi so se tako producenti časopisa kakor njegovi kon-
zumenti samoopredeljevali in samoumeščali. Pri obravnavi smo izhajali
iz treh epistemoloških usmeritev oziroma principov mišljenja, in sicer iz
konstrukcionizma, relacionizma in kulturnega relativizma: v perspektivi
prvega se medijski habitus časopisa javlja predvsem kot kompleksno sesta-
vljena družbena praksa neke specifične kulturne produkcije; v perspek-
tivi drugega se medijski habitus časopisa opredeljuje kot svet situacijsko
pogojenih okoliščin in relacijsko določenih družbenih smislov in pome-
284
st in razjasnjuje njihov obseg ter produkcijo družbenega smisla in pome-
nov. Nazadnje smo informatorjem ponudili še vprašanje, ali želijo vedeti,
kdo so lastniki medijev, katerih uporabnik so. In tu je nekaj sila raznolikih,
a svojstvenih izrek: »Ja, zato ker lažje potem povezuješ stvari, ki so napisa-
ne, zakaj so tako napisane, kot so.« (INFž7); »Zame to ni pomembno, neka-
ko zaupam v uredništvo in novinarje, da so dovolj objektivni, in upam, da ni
povezave med lastnikom medija in končnim pisanjem novinarja.« (INFž8);
»Verjetno bi bilo za moje presojanje dobro, da bi vse to vedela, a če sem iskre-
na, se več kot toliko o tem ne pozanimam. Zakaj? Ne vem, mogoče iz leno-
be ali pa iz blažene nevednosti.« (INFž24); »Če imajo lastniki glavni vpliv na
vsebino časopisa, je dobro, da se ve, kdo je ta lastnik, in potem rečeš, tega ča-
sopisa ne bomo več brali. Če pa lastniki ne vplivajo, potem me pa ne zanima,
kdo je lastnik, saj to pomeni, da lahko zaupam uredniku in novinarjem.«
(INFž25); »Ne samo, kdo je lastnik, tudi kdo je urednik, je včasih fino vedeti.
Ker lastnik bo verjetno izbral urednika, ki njemu ustreza. Po mojem je težko
najti medij, kjer tega ali neposrednega vpliva lastnika ali pa posrednega pre-
ko poznanstva z urednikom ne bi bilo.« (INFž27); »Me niti ne zanima, kdo
je lastnik medija ... Sem imela negativni odnos do Danila Slivnika, pa je bil
glavni urednik Dela, pa sem Delo še vedno čitala. Pač tradicija. Lastniki in
uredniki časopisov se menjajo, odhajajo, se včasih tudi ustrelijo v glavo, kul-
tura časopisa pa hvalabogu vseeno ostane malo dlje časa od kapric lastnikov,
razen če časopisa ne zafurajo do konca.« (INFž28).
Namesto zaključka
V pričujoči medijski etnografiji obravnavanega lokalnega producentskega
in konzumentskega habitusa smo izhajali iz kulturnega pristopa, ki teme-
lji na neesencialističnem razumevanju časnikarstva, novinarstva, bralstva,
občinstva in medijev na splošno. Želeli smo analizirati akterske izreke pro-
ducentov in konzumentov časopisa Primorske novice na način, ki postavlja
pod vprašaj tudi nekatere v habitusu ustaljene koncepte, nazore in pogle-
de, v skladu s katerimi so se tako producenti časopisa kakor njegovi kon-
zumenti samoopredeljevali in samoumeščali. Pri obravnavi smo izhajali
iz treh epistemoloških usmeritev oziroma principov mišljenja, in sicer iz
konstrukcionizma, relacionizma in kulturnega relativizma: v perspektivi
prvega se medijski habitus časopisa javlja predvsem kot kompleksno sesta-
vljena družbena praksa neke specifične kulturne produkcije; v perspek-
tivi drugega se medijski habitus časopisa opredeljuje kot svet situacijsko
pogojenih okoliščin in relacijsko določenih družbenih smislov in pome-
284
